Ohrid je super, nam pa zmanjkuje dni, zato hitimo
naprej, danes bo naporen dan, najprej gremo še na jug v Sv. Naum, na izvir reke Crni Drim v Sv. Naumu
nas bo najverjetneje popeljal stari facebook prijatelj Nikola
Pavleski.
Obiskali bomo še muzej na vodi na Ohridskem jezeru in se zvečer sparkirali pred lokalom GROŠ v Leskovcu, naročili žirafo in pečenje...
Torej gremo...
Zjutraj se premaknem k restavraciji EVROPA, odkoder
lovi internet WI-FI, geslo pa je nespremenjeno že od lani...
Naprej se premaknemo na jug otoka k sami meji z
Albanijo in parkiramo na velikem parkirišču pri Sv. Naumu, kjer najdemo
Nikolo, ki naju je lani popeljal na izvir reke Crni Drim, ki se po nekaj
100 m izlije v Ohridsko jezero kot glavni pritok.
Nikola ima kar konkurenco na bregu, spomni se, da sem
ga lani v potopisu malo okaral kot črnogledega domorodca, zato je bil
tokrat bolj optimističen, celo pohvalil se je, da s konkurenco dobro
sodeluje, ni pa še vse tako, kot si želi.
Seveda se naju spomni in vesel je, da sva pripeljala k
njemu še prijatelje, zapel je tudi eno po slovensko, spomnil pa se je
tudi najinega priimka in celo Vesninega imena.
Zapeljemo se do enega od izvirov, ki je menda
edinstven na svetu, saj izvira v sami cerkvici.
Voda je res čista in okolica neokrnjena, res lepo za
pogledat, kdor še ni bil, toplo priporočam. Pridite zgodaj, ker potem se
kar nabere ljudi, da te nekam prime...
Sprehodimo se še do cerkvice za obzidjem, kjer
posedimo v parku, si ogledamo še eno cerkvico pri vodi in potem je čas
za kopanje.
Lokalni gostinci pričakujejo očitno veliko gostov...
Park takoj za vhodom v Sv. Naum je v bistvu plaža in
kopališče. Vstopnine ni, plača pa se parkirnina zunaj.
Voda v jezeru je presenetljivo topla, ocenjujem na 24
- 25 stopinj kljub temu da le nekaj 10 m stran izvira Crni Drim ohlajen
na 9 stopinj...
Na parkirišču so tudi prikolice, to seveda moram
napisat, ker mi nejeverne sodelavke Ksenija in Olga ne verjamejo, da je
prikolica tudi za potovat in ne le za pavšal v kampu.
Tako, zdaj pa gasa, do Leskovca nas čaka orenk
kilometraža...
Seveda ne, moramo še v muzej na vodi ob poti...
Pa ne že spet nevesta, vidim pa, da je ženinu že malo
žal...
Poleg muzeja na vodi je tudi prijeten lokalček.
Na parkirišču izmenjamo nekaj izkušenj s popotniki iz
Bohinja. Ugotovimo, da znajo biti Bohinjci prav prijetni, čudno bi
rekel, vendar ne. Nič čudnega pa zato, ker ima družina, dedek in babica
z vnučko na poti, prav nič čuden priimek. Ampak to nima veze, upam da se
z njimi še kdaj vidimo ob Bohinjskem jezeru.
Tudi v Makedoniji se po dvopasovnicah sprehajajo
konji...
Mejo s Srbijo v Preševem smo kar hitro prestopili.
V mraku, če že ne trdi temi okoli pol desete zvečer so
nas varnostniki MOTELA GROŠ lepo parkirali ob rob njihovega Etno sela,
še šef je moral umaknit svojo limuzino in zasedli smo zadnje prostore.
Odprto imajo do polnoči...
Kljub polnemu lokalu smo dobili prijetno mizo zunaj in
naročili najprej žirafo...
Žirafi je kmalu sledila prava požrtija lahko rečem. Od
prebrancev, do raznoraznega pečenja, lepinj itd. Super in moram rečt za
male pare. Ne spomnim se točno, vendar vem, da je bilo okoli 10 EUR po
glavi s pijačo vred. Če to primerjam s Starim Hrastom pred 3 tedni lahko
rečem, da tja ne grem več.
Bil je naporen dan, naredili smo skoraj 400 km in tudi
kar nekaj videli ter pravočasno dosegli današnji cilj.
Prav zanimivo je videti tole v Leskovcu. Na veliko se
peče, živa glasba, polni lokali, pa sredi tedna...
21. dan - ČETRTEK, 4.8.2016
(Ohrid - Leskovac 342 km) 
