Domov Potepanja  za sveže vesti, stisni tipko F5 zadnja sprememba: 05.01.2015 10:58  
Na bele strmine na prvi novoletni dan 2015

Smučišče Turracher Höhe

 
Zima res ni najbolj prijetna za kamping turizem ampak poskusiti ni greh in do sedaj je bilo vedno super... Mraz in to takšen, kot je bil te dni, ko so bile jutranje temperature okoli minus 20, pa zna biti velik problem, ki ga je težje rešiti, kot če je na morju 40 stopinj...

Prvi problem je bil že DUCE, ki je skoraj izdihnil v oblaku izpušnih plinov, preden je začel vsaj malo kašljati. Slabo diesel gorivo in najbrž parafin v filtrih sta naredila svoje. Kljub vsemu se je nekako izkašljal in zapredel oz. bolj godrnjal, kaj mu je tega treba. Čeprav sem po zadnjem potovanju izpustil vodo iz hišnega vodovodnega sistema, se le ta ni in ni hotel napolniti, očitno je zamrznilo v kakem kolenu. Seveda pa sem pozabil tudi na vodo v rezervoarju za vetrobransko steklo, kjer je bil notri še letni grški vitrex...

Želja, da odkrijeva nekaj novega je premagala vse ovire in kmalu po malo daljšem poležavanju sva se okoli poldne spokala iz ulice. Začelo je celo prijetno rahlo snežiti...

Namesto koles sem na zadnji nosilec privil strešni kovček in vanj zmetal poleg smuči in smučarskih čevljev še metlo in lopato za sneg.

Na Gorenjskem se je vreme že zjasnilo in tudi segrelo skoraj na pozitivno ničlo. Vodovodni sistem je tako "popustil", tudi zaradi znatnega kurjenja, odmrznil pa je tudi sistem za pranje stekel in na Hrušici sem lahko dolil tekočino do minus 40.

Na poti proti Jesenicam nas je prehitela navdušena zimska kamping posadka v avtodomu. Torej važno da se gre.

Na počivališču Hrušica pred vstopom v tunel narediva še kratek postanek. Nakupiva nekaj za pod zob v Petrolovi trgovini, pečejo tudi pizze, lahko pa bi pojedla tudi pasulj ali pa golaževo juho, vendar vzameva le nekaj kruha, saj ima Vesna seboj porcijo domače Bujte repe, ki se bo še kako prilegla, da le pridemo do cilja.

Ko se vračam k avtu, se mimoidoči možakar oglasi: "Igor?" Lejga fanta in tudi znani glas, kak slučaj, bivši sodelavec Darko N., nisva se videla 25 let, odkar je zamenjal službo. Rečeva besedo, dve o starih dobrih časih in kako nam je zdaj...

Nadaljujeva skozi predor Karavanke.

Vesna ni imela večjih pripomb na to, da se zapodiva v neznano. Da torej obiščeva raj za smučanje, ta je sicer v Nassfeldu, vendar naju tokrat zanima raj za smučanje z avtodomom in to je Turracher Höhe na Avstrijskem Koroškem.

Avtocesto sva zapustila takoj za Karavanškim predorom (radi avstrijske vinjete, ki jo nimava) in se po lokalnih cestah skozi majhne vasi in mimo mnogih jezer prebijala proti cilju.

Nisem ravno prepričan ali me je navigacija vodila po najbolj optimalni poti, vendar sem se ji prepustil. Edino kilometraža okoli 220 km od Kočevja do cilja se mi zdi nekaj velika, na cilj pa naj bi prispela po slabih štirih urah malo pred mrakom.

Knedel v grlu ob misli, da bova obtičala sredi hriba in morda še zdrsnila s ceste in se prevrnila v prepad je povzročila opozorilna tabla, kakih 7 km pred ciljem. Klanec 23%.

Tak klanec je lahko resen problem. Cesta je sicer kopna, posuta oz. našpricana z nekim črnim sranjem, vendar mokra. Če bi bil na cesti kakršenkoli centimeter snežička, bi več kot tri tonsko gajbo s prvim pogonom najbrž s težavo spravil na 1780 m nadmorske višine in tam parkiral.

Sicer imam verige, še zapakirane, zanašam pa se na povsem nove zimske gume, ki so se do zdaj odlično izkazale, hvala Laura iz Avtoservisa ROGELJ v Kočevju. Pa še "za pare ne pitaj", lahko rečem, za gume z oznako C so bile res ugodno.

Klanec je Sharky z mojo težko nogo in polnim gasom ter pretikanjem iz tretje v drugo premagal, vendar ni bilo lahko. Saj je bila še prva prestava v rezervi, vendar potem samo še koplje na mestu... Cesta je sicer široka, serpentin je le nekaj in niso prehude. Tako sva priplezala na cilj na višini 1780 m. Smučarski dan se je ravno končal in parkirišča, na katera smučarje vozijo z "vagončki" se počasi praznijo.
Po GOOGLU sem si res ogledal kje naj bi parkirali avtodomi, vendar je v realnosti vse drugače. Jezero je zamrznjeno, kljub vsemu ga najdeva in na severni strani zapeljeva ob jezeru na parkirišče, kjer vidiva nekaj avtodomarskih posadk.

Ampak zasneženo pot nam prekriža smučišče, kjer so videti globoke kolesnice v snegu. Ni mi do tega, da bi se zakopal na smučišču, zato obrnem in skušam dostopati do parkirišča za avtodome z druge strani.

Zapeljem nazaj na glavno cesto in pri znaku za parkirišče za buse zapeljem desno po klančini navzdol v slepo ulico na hotelsko parkirišče. Napaka, vse poti so pokrite s plastjo zgužvanega snega in kljub večkratnemu poizkusu ne uspem speljati nazaj po klancu na cesto.

Ni druge, odpakirat verige in da vidimo mojstra..., kako zdaj na terenu v snegu in mrazu namestiti verige. Presenetim sam sebe, Vesno pa še bolj, v petih minutah imam verige nameščene, pri meni pa je tudi že šef hotela, ki mi razlaga, da sem zapeljal na privat parkirišče. Najde pa rešitev in umakne svoj avto, ki zapira privat prehod na sosednje avtobusno parkirišče, ki je polno avtodomov.

Problem je kar naenkrat rešen, verige pa zaradi terena seveda kar pustim gor, morda bodo prišle še prav. Najdem lepo ravno mesto povsem ob pisti med množico, izključno SLO avtodomov.
Levo pista, desno avtodomi, nasproti pa "iz potopisov znana" terasa savne hotelskega objekta, po kateri se mladenke sprehajajo zavite v brisački ali pa še to ne... Tole je zimska pravljica, cca 20 cm svežega snega od včeraj je naredilo svoje. Ko sem brskal po netu žal nisem našel veliko podatkov o dostopu, še manj pa takih panoramskih slik situacije na terenu.
Narediva večerni sprehod do bližnjega lokala in se kmalu vrneva na toplo pred TV in si pripaviva večerjico v lastni režiji. Prav pasalo bo nekaj na žlico, torej bujta repa...

Tole se nadaljuje, zjutraj natakneva dilce in se zapodiva po nama še neznanih progah.

Ker prinašava notri novoletno noč, sva se zbudila uro prepozno in skoraj zamudila rebrca na smučišču...
Sonce je naredilo svoje in ozračje se je skoraj preveč segrelo, tudi gneča na sedežnicah se je povečala in potrebno je bilo skoraj pet minutno čakanje.
Ujame naju celo spletna kamera:

spodaj :http://www.bergfex.si/turracherhoehe/webcams/c367/

in zgoraj: http://www.bergfex.si/turracherhoehe/webcams/c2371/

Sicer pa proge popedenane in lahko rečem mali Nassfeld.
Ma kaj Nassfeld, tu se da parkirati skoraj na pisto...
Takšnih razmer res nismo vajeni, da z avtodomom parkiraš in natakneš smuči, pa še prespiš na pisti, tega ni daleč na okoli, zastonj pa sploh ne. Lepo se je ustavit v kaki koči in se malo posončit...
Nekaj pa morava zapravit za tale dva pirčka sva odštela 7,80 EUR... Ob eni od prog vozi tudi vlakec smrti ali pa bob steza, kaj pa vem. Vožnja je 9 EUR, za te namene pa vozi navzgor izmenično s šest sedo tudi gondola.
Namesto kosila se ustaviva v avtodomu na švoh malici in takoj nadaljujeva na drugo stran, kjer raziščeva preostale proge. Malo pred četrto popoldan zaključujeva celodnevno smuko, vendar se ne zapeljeva domov ampak lepo mimo do jurčka na en fin bombardino, odkoder opazujeva dogajanje na parkirišču z avtodomi in okolico.
Ko se vlečnice ustavijo pa le zapeljeva domov, kjer naju čaka segret avtodom in štiri novoletne sarmice v posodi... kam pa jutri? Odločitev prepustiva novemu dnevu in trenutni volji...
Zjutraj naju zbudi sonce, krasno vreme za še en dan smučanja, vendar se midva odločiva 84 EUR za karte zapraviti drugače. Zapeljem iz parkirišča in najprej snamem verige. Pri jezeru pa naju še zadnjič ujame spletna kamera: http://www.bergfex.si/turracherhoehe/webcams/c5907/

Zapustiva Turracher Höhe v smeri Celovca, vendar tokrat ne obiščeva IKEE ampak KIKO. Samo malo pofirbcava po lepo založeni blagovnici in nadaljujeva ob Dravi v Slovenijo. Na meji obiščeva bivšo brezcarinsko prodajalno s parfumi KOMPAS SHOP.
Ko v Muti Zagledava gostilno LIPA in kar nekaj vozil parkiranih na parkirišču, se odločiva za švoh kosilce.

GPS: 46.611773, 15.169396  https://goo.gl/maps/xlOF3

Prijazen ambient nama takoj leže in naročiva frakel Šumenjaka.
Želodčke nama ogreje odlična Repna župa z ocvirki...
Za naprej se odločiva za Janezovo pojedino, vrhunsko... Da se ne bi zapacala, naročiva polovične porcije...
... in zraven še mešano solato z bučnim oljem.
Zdaj ne vem ali je bilo premalo ali pa je bilo res vrhunsko dobro. Mislim da kar to zadnje, odločiva se še za vanilijev sladoled z bučnicami in krispijem.
Od nekupljenih smučarskih kart nama ostane še 50 EUR, tako da bo dovolj še za večerno kopanje in gorivo za celotno pot. Ob izhodu se le ustaviva pri priznanjih. Očitno sva povsem slučajno našla zelo dobro gostišče, kamor se bova zanesljivo še vrnila.
Torej nasvidenje Muta, mi2 pa nadaljujeva po toku Drave, mimo Maribora, kam drugam, kot v...
Bioterme... Parkirišče je sicer polno, saj je sobota in novoletni prazniki. Gospod v sosednjem avtodomu naju je opozoril, naj ne hodiva notri, ker ne bova dobila ležalnika. Kljub vsemu sva šla in bila tri ure v zunanjih bazenih večinoma sama...
Nedeljsko sončno jutro v Prlekiji.

Tokrat sva na parkirišču sama2, očitno je mraz pregnal somišljenike ali v tople kraje ali pa so ostali na smučiščih.

Prek Ptuja in Ljubljane sva prispela domov, novoletno turnejo pa zaključila v Gostilnici Falkenau z eno malo mesno ploščo in kozarčkom pinoja...
Domov Potepanja  za sveže vesti, stisni tipko F5 zadnja sprememba: 05.01.2015 10:58