Domov Potepanja  za sveže vesti, stisni tipko F5 zadnja sprememba: 28.09.2014 20:53  
Zaključek poletja - BONACA 2014
Obisk sejma Bonaca je že kar tradicionalen, res je šele tretji, vendar še nisva manjkala na nobenem. Fajn je, ker se gre na sejem kar za dva ali tri dni, hehe. Tokrat je karavan park, ki je namenjen obiskovalcem s hiškami že drugič v Marini Portorož. Prvo leto pa smo kampirali kar v parku za novo promenado pred Koprom...
Ali je situacija kritična kar se tiče zasedenosti otočka za Marino Portorož se da lepo v živo videti na spletni kameri, ki gleda tja dol z Grand hotela Metropol. Tole je že slika sobotnega jutra ob 7:30, ki kaže, da so obe vrsti na otoku že kar zasedeni...
Ampak pojdimo od začetka. Zdoma se odpraviva okoli tretje v strahu, da bova zaradi zastojev okoli Unca vse popoldne potovala do obale in res..., gneča se je začela že v Nemški vasi. Na srečo je bil pred nami le traktor in v Goriči vasi je promet že lepo stekel. Ker sva brez kosila si omisliva en fin kebap, ki ga kupiva pri "znani" stranki, Besi-Pek v Cerknici, pa še eno švoh pivce za živce si pripraviva, preden se po uri vožnje s strahom zapeljeva na avtocesto pri Uncu. Vendar že pri Portusu vidim, da promet po avtocesti v obe smeri kar lepo teče.
Res poteka promet v smeri morja le po enem voznem pasu, vendar tekoče in vse kaže, da je desetkilometrski zastoj pred odcepom za Unec v smeri morja.
Imava še toliko časa, da se zapeljeva skozi center Izole, to skoraj obvezno počneva, da preveriva ali parkomat še stoji oz. ali je oblepljen ali celo podrt. Žal sezona še traja in parkomati delujejo. Parkirišče pa je z izjemo dveh posadk prazno. V redu, torej nadaljujemo. Izolani, res ste pametni, če ne bi pobirali 15 EUR za parkiranje naših barak in za to nič nudili, bi tu lepo prenočila, večer pa preživela v Izoli in najbrž zapravila 50 EUR. Nadaljujeva torej do Portoroža in zapeljeva v Marino na karavan park. Procedura je podobna kot lani, vendar me presenetijo na recepciji, kjer nama ponujajo za 10 EUR parkiranje ob Bonaci kar v suhi marini med jahtami ali pa za 15 EUR na otočku pred Marino. V redu, čeprav ne rabiva eklektike, ki je na otoku letos kar vključena v ceno, se zapeljeva na otoček, kjer najprej zapeljeva v drugi red, kar mi gre rahlo na jetra ampak ni druge...
Tu sta že dve prikoličarski posadki iz Kočevja, ki sta se že veselo utaborili in kmalu odkolesarili "u grad"... Pričakujeva še najmanj Olgo in Bojana, saj smo se tako dogovorili in pa Draga in Metko... Nič zato, torej dopust. Vrževa ven stole in mizo in se prepustiva lenarjenju na sončku, vendar ne za dolgo...
Najbrž je tako moralo biti in če si človek nekaj res močno želi, bo to zagotovo dobil. En model se je spokal iz prve vrste in odpeljal z otoka. Zakurblam barako, pustim zunaj ženo, stole, otroke, štrike s cunjami in se s polnim gasom premaknem v prvo vrsto. Ravno pravi čas, saj se preko mostu že giba nova posadka, ki bi mi zanesljivo zasedla parcelo...
Torej prva linija je zakon in kar naenkrat se nama ne da niti na sprehod v mesto ampak čepiva na obali vse do sončnega zahoda in teme...
Ko zaide sonce se presedeva še k avtodomu in si ogledava vse posnetke preteklega prekmurskega potepanja pretekli vikend in narediva izbor za objavo stripa, ki je še v delu...
Točno ob osmih pa mora biti Vesna pred TV, saj Gostilna išče šefa, med gledanjem pa seveda pripravi odlično večerjico, turške koefte s čebulico in kajmakom. Dobro sobotno jutro s Slovenske obale. Nebo brez oblaka, zunaj pa že toplo in za zajtrk primerno...

Camperstop v Marini Portorož - 1. linija

Že sva skoraj zajahala kolesi, potrkata na vrata Irena in Matjaž z mladino. Prispeli so na ogled sejma Bonaca in še malo k nam, saj so prezgodnji za vstop. Lepo pokramljamo in se podpremo s šilcem Turškega raky... Dopoldne sva se namenila prekolesariti pot mimo solin do mejnega prehoda Sečovlje in pričela sva kar v kampu Lucija poleg marine in si še ogledala pozicijo prve linije na našem otočku.
Do Sečovelj vodi lepa kolesarska pot, večinoma po trasi bivše ozkotirne železnice Paranzane, ki je v začetku prejšnjega stoletja povezovala Trst in Poreč. Ustaviva se še ob letališču, kjer je kar živahno in mala letala stalno vzletajo in pristajajo.
Nazaj grede se ustaviva ob solinah in iz grma zleti bel ptič. Zraven na informacijski tabli vidim, da gre za malo belo čapljo. No lepa reč.
Okoli druge že malo lačna zapeljeva nazaj v Portorož in kam drugam kot na eno švoh malico v ribjo kantino Santa Lucija pri teniških igriščih pod Hotelom metropol. Mala ribja predjed in pa ribja juhica za začetek.
Za konec pa seveda lignji s krompirjem pečeni v ponvici. Vzela sva vsakega le po eno porcijo in uživala v malem in dobrem. Tudi Laško malo se je prileglo. Na koncu sva fasala še eno gratis grapo...
Po dobri uri ležanja na soncu pri avtodomu se le odpraviva na sejem, red je, da ga obiščeva. Ni veliko za videti ampak prikolice in avtodomi so imenitni. Ladje me ne zanimajo, kdo bo to vlekel za seboj... Vmes naskočim še Harlyja, mislim da bi bila naša model in modelka Drago in Metka, pa še kdo, navdušeni.
Ne morem verjet, na štantu zavarovalnice ERGO mi ponujajo eno leto elektrike zastonj, seveda če bom izžreban. To me pa res zanima... In kdo naj bi dal elektriko zastonj? Seveda Elektro energija, svašta... Ko sem izpolnil letak, kjer sem obkrožil, da sem dodatno zavarovan pri Triglavu, mi je nadležni možakar hotel "uturit" še zavarovanje pri Vzajemni, da je euro in pol ceneje in da dobim še bon za 50 EUR za zapravit v Šparu. Ti si pa res univerzalec, si mislim v en koš je zmetal vsaj štiri ali pet zadev, ERGO, TRIGLAV, ELEKTRO ENERGIJO, ŠPAR in VZAJEMNO. Hvala lepa in sam bejž, kdor veliko ponuja, ponavadi nima resnega namena... Pa še Markotu te bom zatožil, ker pljuvaš po Triglavu, si mislim, hehe Že pri naslednjem štantu me razveseli Vizotova mladenka Tina, ki kot ponavadi deli brezplačne številke revije Avtodom, seveda si eno vzamemo, saj mora biti kak izvod vedno pri roki. Za roko pa me takoj pocuka še gospod na sliki zgoraj levo. A vi ste pa ta in ta in to je vaša gospa. Mladenka rečem, seveda. Torej Igor in Suzana s Krasa povesta, da redno spremljata najine potopise in da sva letos s Turčijo res naredila nekaj oh in sploh. Bilo je zanimivo branje, pove Suzana in da sta uživala, kot bi bila zraven. Ker smo naredili gnečo pri stojnici se vmeša še Tina, ki prav tako potuje okoli s svojim Rokom in družinico. Pa ne bi kaj še za nas napisal? Saj mi pišemo, ampak povsod pa ne moremo biti, pove Tina. Morda, morda...
Ogledava si še zanimivo poslikano prikolico poleg odra, kjer ravno podeljujejo nagrade za najboljše hrvaške kampe, kar naju niti ne zanima preveč, saj se najbolj zadržujeva okoli najinega MATRIXA, ki mogoče kdaj bo pod domačim nadstreškom ali pa tudi ne... Bila sva tudi na stojnici Koptexa in šef Boštjan Šinigoj naju je zalotil v enem z vzdolžno posteljo. Bil je vesel in omenil je, da bi bilo že čas, da se znebiva najine "barake"... Ja Boštjan, kake pa mečeš ven, baraka...hmhm?
Torej sonce je tudi danes lepo zašlo tja kamor je bilo namenjeno, na podenček pa so se oglasili naši sosedi in se kar prijetno zaklepetali v temno noč...
Danes je že nedelja in treba bo domov. Seveda se še ne mudi in vse dopoldne sva lahko še tukaj in tudi nisva edina. Večina od 50 avtodomov na otočku kar stoji in nikomur se v tako lepem vremenu ne mudi na kopno in domov. Kmalu po osmi zjutraj je zunaj spet tako toplo, da jo možen prijeten zajtrk na vrtu... Malo pred poldne se le spraviva z otoka in glej ga šmenta, ravno ko preverjava situacijo na parkirišču pri marini v Izoli se števec prekucne iz 99.999 na 100.000 km. Lepa številka, lepo si nas vozil  SHARKY in vse sitnosti so zdaj pozabljene...
Torej v Izoli je kar nekaj posadk na plačljivih parkiriščih tako pri ladjedelnici, kot pri marini.
Z Vesno obiščeva Tušev Planet in naša se potolaži z enimi čeveljci in novo majčko... Jaz počakam v baraki in dokončam potopise tega in preteklega tedna... Nadaljujeva v Lipico, kjer sploh še nisva bila. Sramota, v Đakovem sva bila v Ergeli Lipicancev, tu pa še ne. Že ko se bližava kobilarni srečujeva črede Lipicancev, ki se prosto pasejo na preko 300 ha površin.
Ogledava si tudi samo kobilarno v spremstvu vodičke Karmen, ki nam v slabi uri pokaže nekaj hlevov, muzej in pove nekaj o Lipici in znamenitih istoimenskih konjih. Na posestvu imajo cca 350 konjev in kobil, po vsem svetu pa živi okoli 26.000 konjev te pasme.

Zgodila se je tudi ena majčkena nerodnost, ko je Karmen pojasnjevala poimenovanje konjev, vsak ima na staji tablico na kateri piše ime, ime očeta konja in mame kobile, letnico in datum rojstva in take.

A ima kdo kako vprašanje slišim vodičko Karmen. Seveda jaz, zanima me ali konj sliši na svoje ime, seveda ne, reče Karmen, ja so pa res eni konji, mi pobegne... Pa kaj sem rekel narobe rečem Naši ki me grdo gleda... Glede na to sem naslednje vprašanje v zvezi s konjskimi figami prihranil zase...

Večina obiskovalcev vodenega ogleda je tujcev in v SLO skupini nas je bilo le kakih 10. Na parkirišču stoji celo avtodom z volanom na desni in GB registrsko tablico.
Od zajtrka je minilo že pol dneva in okoli pete se le ustaviva km pred domom v Gostilnici Falkenau na obvezni mesni plošči za 2. Tako piše na menuju in mi2 sva ploščo za 2 vzela povsem resno.