Domov Potepanja  za sveže vesti, stisni tipko F5 zadnja sprememba: 28.09.2014 21:39  
Izlet modelov, po uspešni letošnji spomladanski odpravi v BiH, tokrat na Štajersko, v Prlekijo in Prekmurje...
 
 
Sestanek na katerem smo dorekli podrobnosti, da ne bi prihajalo do nesporazumov sta organizirala Bojan in Olga, Ladi pa je pojasnil podrobnosti programa in finančno konstrukcijo. Med odmori smo si lahko ogledali Bojanov arboretum, ki ga ne pokaže kar vsakemu, zastonj pa posebej ne, hehe...
Gostitelja sta pripravila odlične prekmurske prigrizke in pa seveda za Prekmurje najbolj značilno jed Bujto repo. Krizni sestanek, tri dni pred odhodom, je potekal brez pretresov in v mraku smo se razšli dobro razpoloženi in v veselem pričakovanju sobotnega jutra.
V soboto smo se odpravili kar zarana.  Malo po šesti zjutraj, še v temi, smo se odpeljali iz Ložin proti Ljubljani in naprej proti vzhodi države. Torej za PARE NE PITAJ, PARA IMA... ;)
Po planu prvi postanek na počivališču Tepanje in en švoh zajtrk... Bojan najde en lep zeliščni vrt gostišča Marsche in ne moreva se znebit občutka, da so zelišča preveč "zalivana"...
Drugi postanek naredimo kar v sklopu ogleda kampa v Ptuju pri Termah,
Nadaljujemo na Ptujski grad, kjer si ogledamo okolico, razgled na Ptuj in obiščemo še info pisarno, kjer iščemo našo Marino, ki jo tu seveda vsi poznajo. Mlada dama za pultom pa takoj izstreli:" Popotniški prijatelji a ne?"
Nadaljujemo na ogled največje vinske kleti v tem delu Evrope, v Sloveniji pa sploh. Gre za ogromno zadevo, sledi tudi degustacija vrhunskih vin.
Spravimo se spet v kombi in nadaljujemo na ogled muzeja vinogradništva, Metka je skrajno resno vzela opozorilo, da prihajamo tudi v deželo komarjev...  V Muzeju vinogradništva izvemo marsikaj, se pa tudi odžejamo in potešimo lakoto...
Ker se lakota po popitem kozarčku vinčka še krepi, potegnem iz hladilnika najprej kos slanega sušenega Trentinskega parmezana, v nadaljevanju pa še kos gatetrgajočega Trentinskega sira model PUZZONE oz. nobene štumfe, niti vojaške gate ne smrdijo tako. Seveda je okus vrhunski in kozarček naslednje sorte vina se toliko bolj prileže. Zaključimo prijetno druženje z gostitelji in se podamo novim zmagam naproti.
Drago, rojen Prekmurec, se ne more nagledati lepe pokrajine in še lepših hišk. Kar sumim ga, da ima kakšno že ogledano, le Metka tega še ne ve, hehe. Nadaljujemo v Jeruzalem do Gostišča Marjana Novaka v Svetinjah.

https://goo.gl/maps/rWpAa

Gostišče Taverna je res super, na odlični lokaciji z lepim razgledom in odlično hrano. Ne vem točno kako se reče, ampak tisti kos pizze z ocvirki je bil božanski. Tukaj pa sem najbrž nekaj narobe rekel in jih skoraj fasal, hehe naša Žabica se hitro ujezi in včasih ji ne smeš prsta pokazat...
Vmes smo nadvse veseli povabil (brezplačnih seveda - zastonjkarji) in ko iščemo naslednjo lokacijo nas kar ustavi prijazen domačin in zvleče na njegov vrt. Opazim, da ženski del družine ni bil najbolj navdušen, ampak gospodar se ni dal motiti in nas je lepo pogostil.
Ogledamo si še eno domačijo in tu so ljudje res prijazni. Kar povabili so nas in pokazali lepo obnovljeno staro Prekmursko hišo, krito s slamo in opremljeno kot v starih dobrih časih. Drago se je spet močno zanimal za takole hiško.
Tudi okolica teh hiš je lepo urejena in to je bila paša za oči, posebej naših mladenk, ki rade urejajo svoje vrtove... Ko se gibamo skozi naslednjo vas nas zopet ustavi družba, ki je ravno zaključila s trgatvijo in spet sledi ploha degustacij, tokrat kar skozi okno kombija.
Na noč končno prispemo na večerjo in prenočevanje v Gostišče Aleksander v Moravskih Toplicah. Sedemo k večerji, štiri različne vrste juhic...
Jaz sem se kar prepustil lokalnim specialitetam in tele doedoele so bile skupaj z lepo pečenim kosom svinjetine oblitim z omako naravnost odlične. Krožniki in navsezadnje miza se je šibila pod težo prinesene hrane in sem se bomo zagotovo še vrnili.
Po večerji bi še kar šli malo peš do Moravcev ampak ura je čas za v mižule... Zjutraj se dobimo že pred zajtrkom na gasilskem slikanju in skupinskem pranju zob.
Z Bojanom sva mahnjena na starodobnike, on seveda išče kakega APN-4, lahko tudi 5, važno da je lepo ohranjen in za male pare. Z njim bom večkrat skočil v Kačjak... "Dakle krečemo", smer TROMEJA...
Najprej se ne moremo zmenit iz katere smeri bi naskočili TROMEJO in ker ne najdemo izhodišča iz SLO strani se odločimo kar za naskok iz Avstrije. Med potjo nas zanima vse drugo, samo tromeja ne, torej nabiramo kostanj, Bojan pa najde redko in iskano gobo ČRNO TROBENTO. Ampak gobe mu na splošno ne gredo v slast, mi pa tudi ne kažemo preveč zanimanja za njegovo najdbo sumljive barve...
Na vrhu nas čakata dva policaja, en avstrijski in drugi slovenski, le Madžara ni, ne vem da se niso skregali... Čaka pa nas tudi naš šofer, ki je preparkiral avto na slovensko stran in nam prišel naproti po najbližji možni poti na tromejnik. Seveda je prispel s polnim ruzakom.
Obeležimo skupno točko sosednjih treh držav in se vrnemo v dolino. Na Goričkem oz. v Kuzmi nas pričakajo Dragovi prijatelji, pri katerih se prijetno zadržimo.
Idilična hiška na čudovitem travniku obdana s kostanjevim gozdom in poljem koruze.
Torej spet nabiramo kostanj v sosedovem gozdu in pa tudi štoke koruze na bližnji njivi... Torej zastojnkarji še orabutajo vse njive in gozdove okoli, svašta, to se bo slabo končalo, hehe Dan  se prevesi v drugo polovico in v Mariboru nas čakata prijatelja Zoran in Sonja.
Smrekica, ki smo jo tu posadili pred nekaj leti, se je žal posušila, Zoran je poskušal še z drugimi sortami, vendar brez uspeha. Najbolje da posadiš trto, to bo zagotovo raslo tu. Je pa na tem mestu ostal Kočevski medvedek. Raj Zoranove družinice je tale vrt, kjer smo preživeli naslednjo urico in se prav fajn imeli. Koliko smo dolžni, ne ne, saj vas poznam, si je najbrž mislil Zoran, hehe.
Imajo tudi plažo, ki jo moški del ekipe lepo izkoristi. Pozno popoldne se ustavimo še na Turjaku in si privoščimo počitek v prtljažniku, kjer uničimo zadnje zaloge...
Ko prispemo v Ribnico se najprej ustavimo pri Isenu, saj si nekateri grozno zaželimo kebaba...
Nato zavijemo še v gostilno Mihelič, kjer pa nas pričaka presenečenje, torej Brigita nam speče odličnega žrebička z vso opremo. Gostilna MIHELIČ
Potovanje zaključimo tam, kjer smo začeli, pri Bojanu in Olgi. Medtem, ko nas ni bilo, se je Maček Muki dolgočasil in rumeno bučko zvlekel h kaktusu... Tale muc je od sile...
Torej izlet je več kot uspel, tudi finančno smo ga spravili pod streho in po vrnitvi vrnem večji del vplačane kavcije vsakemu nazaj... hmhm

Zdaj pa še ena povsem nova tema:

Drug mesec gremo ponovno na izlet, tokrat MODELI v kompletu s tavelikim kombijem. Organizacija in program je še v globoki tajnosti...