Domov Potepanja  za sveže vesti, stisni tipko F5 zadnja sprememba: 01.09.2014 21:31  
Do konca poletja so nam ostali le še vikend paketi, nekaj dni dopusta pa hranimo za smučanje, ki je že bukirano, ANDALO 2015. Sodelavka Ksenija bi zdaj v jok bruhnila...
Torej: "Selce, kalamari in še kaj... 29.8.2014 - 31.8.2014"
 
Ta vikend sva nameravala, če bo le vreme, zaključit poletno sezono, vendar je bila po dolgem času prilika, da avtodom "posodiva", kar sicer ne delava ampak naj bo... Mlad parček je prišel pogledat vozilo, naredila sta celo testno krožno vožnjo po novi cesti prek Strme rebri v Osilnico in se prek Ribjeka in Pirč vrnila nazaj. Na najino srečo se za "najem" nista odločila, hehe.
Dan pred vikendom se je sestal krizni odbor "Modelov" z dnevnim redom:"Jesenski izlet", pod razno pa so pikale ose in se šibile mize pod obloženimi pladnji. Pomemben sklep je bil le sprejet, da se moramo še dobit... Treba je uskladit interese, kak prost dan, prevoz in pa finance... (Za pare ne pitaj)
Torej "krečemo" kar na jug... Ker sploh ne vem več, kje je gorivo cenejše, pač tankam, ko zagori lučka in tokrat je to pri Delnicah, ko sva v petek popoldne okoli pol četrte prestopila mejo s Hrvaško na Brodu na Kolpi.

Izkoristim novo "preverjeno" informacijo, ki sem jo slišal zjutraj pri kavomatu. sodelavec Matjaž O., vsi ga poznate, če pa ne, pa ste precej zamudili. Torej Matjaž ima povsem nov avto znamke "Škodilak" diesel brez turbine in mu pokuri 3 litre na sto. Če pa tanka nafto na črpalkah hrvaške INE, se poraba zniža še za kak liter. To sem mu tako splača, da hodi tankat na Delnice... No, pa bom še jaz in najbrž bo tank zdržal do pomladi.

Najprej sva sicer mislila skočit mal na Gorenjsko, se prepirat morda z Bohinjskimi redarji ali pa kolesarit do Pehte iz Kranjske Gore, vendar se bo fronta na milimeter približala Alpam in enostavno imam slab občutek, da bo pljusknilo čez. Zato bova danes kar lepo dala možgane na pašo v 100 km oddaljenih Selcah. Ta projekt (SELCE - VENUS - MEŠANI KAMALARI) ponavadi izvajava ko se vračava z Murterja ali celo od kod dlje, tokrat sva ga obrnila na glavo in bova že prvi večer sedla v Venus, povsem ob vodi in naročila mešane kalamare. Zmešani so pa tako lepo, da je celo tržaška omaka s česnom polita po obeh vrstah lignjev... Seveda se morate za tako kombinacijo postrežbe izkazat z diplomo, da že več kot 10 let hodite iz Dalmacije sem jest vedno eno in isto...
Selce in Crikvenica sta nam kar pri srcu in lahko rečem, prvič sem bil tu še kot otrok leta 1974, torej je letos 40 let. Takrat smo bili s skoraj novo stoenko in 100 km se mi je zdelo, kot da smo šli na drugo poloblo... Teden dni dopusta smo preživeli v malih hiškah v kampu Selce, takrat še v okviru kočevskega KGP. Nekatere od teh hišk 3 x 3 m še vedno stojijo.

Zdaj se pripeljemo sami s hiško, 6 x 2,2 m... 

Torej izgubil sem rdečo nit, Crikvenica se nam je kasneje priljubila tudi zaradi odlične pivnice oz domače pivovarne, kjer varijo češko pivo. Stavba, v kateri je tako pivovarna, kot restavracija stoji na poti iz Crikvenice proti Dramlju. Velikokrat smo pivo jemali tudi za domov, točili so jo kar v plastenke. Bila je tako poceni, da so jo metali za tabo... Res pa že kako leto nimamo sreče, da bi si ponovno privoščili vrček te prdljive pive (menda se res dobro prdi po njej). Tokrat je pivnica zaprta zaradi vse kaže žalostnega dogodka, okoli vhoda so venci, sveče in osmrtnica...
Nadaljujeva kar po obalni cesti skozi center Crikvenice in še naprej mimo Elektro hiške z apartmaji med Crikvenico in Selcami. Zapeljeva tudi skozi ožino pri pekarni v Selcah in v hrib pred kamp Selce. Kasneje sem se spomnil, da bi bilo morda fajn pogledat v sosednji, obnovljen kamp Uvala Slana, ki ima pri morju lepo urejene parcele za avtodome. Pa drugič.
Torej na recepciji se kar prijavim, gospa me vpraša ali smo že bili tu in se mi zdi, da se nekaj nasmiha. Sploh ne vprašam ali je prostor ampak se kar prijavim, ona pa mi pojasni, da so pod cesto pri morju zdaj parcele, ki imajo svojo ceno, da pa so itak vse zasedene. Torej ne bo prva linija, to me kar malo jezi, zato ne bova zdržala dolgo, morda grem pojest kalamare in kar nadaljujem... Do dve ure v kampu je namreč đabe... Vesna se kar usede na stol in morje ji je predaleč, zato grem sam preverit kako je na 100 m oddaljeni plaži...
Bolj me sicer zanima kako je v sosednji Uvali Slani, lepo urejeno in kar nekaj parcel je prostih in spet mi je žal, da nisem zapeljal sem, čeprv je menda nekaj dražje kot v sosednjem "civilnem" kampu. Ta kamp je bil namreč včasih vojaški, v njem pa sta imela prikolico naša Oton in Milica, ki ju žal ni več, tu pa še vedno na super lokaciji stoji njuna bivša prikolica. Ja, tudi sem sva se redno vračala z Murterčka, takrat še s prikolico...
Torej midva sva sredi hriba v kampu Selce našla eno zadnjih malo bolj ravnih parcel. Kamp je res kar zaseden, kot da smo sredi poletja. Parcelo sva si poiskala tako, da sva kar krožila z avtodomom po vseh ulicah in vmes zacinglja... GSM: "Če sta prišla k nama na obisk, naju ne iščita po vsem kampu, ker sva še vedno na starem mestu, Miran" No lepa reč, pa so naju opazili, hehe.
Pod večer se odpraviva "u grad" in mimo k Miranu, ki s svojo mladenko poseda na lepo tlakovani "domači" terasi. Sedeva za minutko, dve in seveda zamudiva sončni zahod... Ker sva prišla namensko v Venus, se le odpraviva po promenadi v mesto. Malo sva v skrbeh, če ne bo prostora...
Gledam skozi daljnogled in vidim, da je kar vrsta čakajočih na naše kalamare, pa kaj je zdaj to, saj jih bo še zmanjkalo? Ali naj začnem v luno tulit, čeprav ni polna... Vendar kot ponavadi, je ravno ena miza vedno prosta in to seveda v prvi liniji pri morju... En nov mlad kelnar nekaj pisano gleda ko naročiva mešane kamalare, pa mu pojasnim naj kar šefico vpraša kaj je to...
Ker od nedavnega ne strežejo več odlične zeljnate solate kar na krožniku s kalamari si seveda naročiva to solatko ločeno. Brez nje tudi lignji ne bi bili več to kar so bili. Ne da so odlični, poceni res niso več ampak ambient je tu vrhunski, tako da mojo damo celo ne motijo mimoidoči, ki ji zijajo na krožnik, res čudno... Neka energija je tukaj najbrž.
Za zaključek večera greva na trg še mal pleh musko poslušat, v pekarni si kupiva še dve kremšniti za domov, vendar se tako namlativa sladoleda, ki je najboljši v bližini hotela Selce oz, pri Boninu, (vanilija odličen, gozdni sadeži pa za bruhnt), da sva kremšnite spravila za jutri zvečer, ko je na menuju ORADICA iz konvekcije, najbrž bo tako... Zjutraj se še sprehodiva v Selce na obvezne tople in hladne napitke ter sladko štručko, potrobiva Miranu in Zdenki, ko se peljeva proti recepciji in na magistrali zavijeva, kot se reče: "Za Split".

Za bivanje v kampu Selce plačam 170 KUN oz. 21,50 EUR. Za takorekoč glavno sezono, ni pretirano.

 
V Senju obiščeva ribarnico kar v hipermarketu KONZUM, oradice so že pošle, zato kupiva dva lepa okrogla brancina. Medtem zacinglja GSM: "Če sta kje v bližini, vaju vabiva na kavico v Selcah, kjer ravno posedava na jutranjem sončku", piše Ladi. No lepo, a ste se dogovorili, bi kdo rekel ali je to povsem slučajno? Žal smo se zgrešili za pol urce, če naju dohitita, se lahko dobimo v Karlobagu "na gobah", mu javim nazaj.
Nisem niti vedel, da sta z motorjem, kar naenkrat pa v ogledalu in na vzvratni kameri opazim vpadljivo oblečeno posadko na modrem motociklu BMW. (Da ni "obhodnja ceste"... hehe)
Parkiramo v Karlobagu in pokramljamo v pizzeriji Šušanj, ki je sicer najin lokal, saj se tu ustavljava skoraj vedno. Prvič že davnega 1982, ko sva s fičkom in šotorom na strehi čakala na trajekt VANGO, ki je od tu vozil na Pag. Kasneje vedno, ko sva vlekla za seboj prikolico NAŠO in drugje kot v Karlobagu preprosto ni bilo možno parkirati.
Ladita in Andrejo nahecava še za en postanek, cca 5 km naprej od Karlobaga je lepo razgledišče, kjer se je tudi vredno ustaviti. Pa še ene limonce bi prav pasale.
Okoli poldneva nadaljujemo vsak svojo pot. Andreji grem pokazat to znamenito "Kočevsko enklavo Murter", se je izrazil Ladi, midva pa iščeva kak nov kamp.

Spomnim se, da me je novi fejsbukprijatelj David dražil z vabljivimi slikami prve vrste treh kampov v bližini Paklenice.

 Pogledava v vse tri ali štiri kampe, vendar je bilo nekaj prostora le v CTT, pa še to povsem pod škarpo nad katero hrumi magistrala. Torej vsake oči imajo res svojega malarja, kot je v postu nižje pred nekaj tedni napisal David...
Zapeljeva se proti Starigradu Paklenici v goščo kampa JAZ. Ta kamp mi je enkrat svetoval prijatelj Dac. Kamp ima res eno veliko prednost in to je cena. 100 kun na noč. S pogledom na morje je le nakej parcel, vse skupaj pa je precej divje. In če bo še kdo rekel, da so v Jazini češki sekreti, naj se enkrat oglasi tu. Ko se pomenim s šefom kampa okoli cene, se me celo spomni, da sva se tu oglasila pred dvema tednoma, zato mu ponudim šilce whiskyja, vendar ga prijazno zavrne z izgovorom, da je včeraj popil 5 litrov vina in mu danes preprosto ne paše... Se bo pa rade volje oglasil naslednji dan...
Peščena plaža se vije od Selin do Staregagrada-Paklenice in gneče preprosto ne more biti. No, nikoli ne reci nikoli... Voda pa je kar osvežujoča, na pol metra globine med 26 in 27 stopinjami...

Pod večer sva se le spravila s plaže nazaj v gozd in tam zakurila konvekcijsko. Ugotoviva, da so tudi brancini odlični, res morda malo manj dietni, ampak okus je odličen. Pekel sem jih 20 minut na polno in še 5 minut na 200 stopinj. Priloga pa je bil seveda kuhan krompirček, korenček in glavica česna... Riba je seveda plavala le dvakrat, v morju in žlahtni tekočini z Brd...

Zadnji avgustovski dan 2014, pa še nedelja, ne gremo še domov, vsaj do poldneva ne... Odkolesariva v Starigrad Paklenico na kofetek in še kaj. Ladi nama sporoča, da z Dragom in Metko že veselo kofetkajo na Murterju pri Brkotu.
Danes greva sicer domov ampak ker sva sorazmerno blizu, kaj pa je štiri ure vožnje po magistrali, se greva še kopat na bližnjo plažico in se s težkim srcem od nje posloviva okoli enih popoldan. Pred kampom JAZ opazujeva skulpture, ki spominjajo na Kapadokipo...
Torej kamp JAZ ni nevem kaj, je pa vreden svojega denarja, tale sekret pa je tudi več kot od sile... Resnici na ljubo gre za kemični wc, namenjen praznjenju kaset. Ampak na prvi pogled pa kar vleče, da sedeš nanj in se zagrneš z zaveso, ki je itak ni, torej imaš seboj cajtnge, ki jih držiš pred obazom med napenjanjem... Fajn pa je, če ne pada dež, da cajtnge ne zmoči...
Do Senja voziva štihno (to štihno pomeni, da jaz vozim, mladenka pa me streže z naktarinami, sokovi, sendviči in take pa še kako kitico odbrenka vmes) in prispeva v dveh urah. Nadaljujeva po kratkem postanku pri restavraciji Martina oz znamenitem 45 stopinjskem vzporedniku (SUNČANIK), ki teče ravno v bližini. malo naprej pa se spet naslajava nad pogledaom na kamp t.i. Di Santorini...
Tokrat se zaradi urice viške (ker nisva šla po cunje v Rijeka di Tower) odločiva za pot, ki nama je povsem neznana. V ta namen se ustavim na vrh Gornjega Jelenja in gledam na zemljevid in glej ga glej, mimo pripelje zanani avtodom... seveda ustavi, najbrž misleč, da se je gajba bratu spet pokvarila.... Vendar ne, Andrej in Nevenka nadlajujeta po normalni cesti proti domu, mi2 zavijeva levo proti Gerovem in v dolino Kolpe.
Krasna cesta in še najbolj me je fascinirala novoasfaltirana pot v dolino do Zamosta. Že s hriba opazujeva naslednji cilj in sicer serpentine nad Oslinico in njenim spomenikom - nedograjenim domom starejših občanov.
Prispeva v Zamost. Policista obeh držav stopita ven, vajena le domačinov povesta, da ne bo šlo. Zakaj ne? Ker je to maloobmejni prehod, razen če plačata po 3 kune na osebo. seveda ni problema, da nama le ni treba nazaj na Podplanino ali celo Brod na Kolpi... Zapeljeva v Osilniško dolino in pri Kovaču zagrizeva levo v hrib...
Strma reber je odprta, torej še ni snega... Zadnja naselja pred res orenk 14 % vzponom zapustiva pri Zgornjem Čačiču.
 
Tu naju čaka kakih 15 serpentin do vrha prelaza, visokega nekaj pod 1000 m. cesta je super in Vršič se lahko lepo skrije... A je to novo pot za domov? Lahko tudi, ob lepem vremenu je zanesljivo to lepa pot. Toplo svetujem!