Domov Potepanja  PRVI DAN DRUGI DAN TRETJI DAN
Baščaršija Tunel spasa Jahorina Izvir Bosne Strbacki buk Modras
 Podaljšan vikend v BiH  4.4.- 6.4.2014
Tokrat se bova na potep odpravila s prijatelji... le kam, le kam, najbrž na čevape k Željotu v Sarajevo in še kam.

Avtodom ostaja ta vikend doma...

Za ogled in razumevanje dogodkov je priporočljivo zagnati Ćira (Ćiro je car) na posnetku levo v naslednji vrsti ali pa kar enega od posnetkov...

Prvi dan, petek je in se gre -  4.4.2014
 
   
   
A i Dino je FACA, bravo DINO, dobr ti teče jezik.  
Ne glede na bojazen, da bi se ponovil Boštjanov sindrom, se držimo dogovora o zgodnjem jutranjem odhodu od doma. Odprava s šoferjem Vilijem se na naši ulici pojavi le nekaj minut po četrti zjutraj.

Na letošnjem novoletnem srečanju se je v odpravo "SARAJEVO 2014" prifočkalo 14 resno zainteresiranih, vendar vedno pride kaj vmes in nekateri žal ne morejo, zato potujemo v okrnjeni sestavi. Naložimo še zadnje prehrambene in ostale nujne potrebščine na osnovi žolčnih predlogov marčevskega napornega usklajevanja interesov v Konca vasi in nato končnih sklepov tajnega garažnega sestanka pri Dragotu prejšnji teden. Po grlu steče še litr antigripina oz. limončela in odprava spelje mimo Kočevskega Roga in Dolenjske proti Slavoniji.

Po postanku pred mejo na Čatežu sledi naslednje pretegovanje nog v Lipovljanih na avtocesti proti Slavoniji in tu se odločimo, da spremenimo plan in si zaradi lepega vremena in zgodnje ure že danes ogledamo Banja Luko. Pred nami vztrajno vozi rumeni kangoo z enakim grbom, kot ga ima naš kombi.
Slavoniko zapustimo pri Okučanih in pri Gradiški prestopimo mejo z BiH, tu vršijo nadzor celo z nekim rentgenom za vozila. Brez težav prestopimo mejo in že vozimo mimo kontejnerjev SFOR-a po avtocesti proti Banja Luki. Smo na polovici poti do cilja.
Naslednji večji postanek si privoščimo v centru Banja Luke. Poznavalec Vili parkira na varovanem parkirišču poleg centra, Drago pa se takoj zaplete s komunalno službo, ki čisti kanalizacijske jaške in odlaga nabrano sranje kar na cesto poleg kontejnerjev. Prestolnica Republike Srbske je lepo in moderno mesto, najbolj znano pa je po tem, da je razmerje populacije MOŠKI ŽENSKE menda še vedno skoraj 1:10 v prid moškim, ne, ne, ženskam... ma kaj pa vem...
Sprehodimo se mimo zastražene vladne palače in iščemo bankomat, ki bi ga radi izpraznili.
Najdemo bankomat in za namen tridnevnega "buget-a" dvignemo 280 KM, za kar banka odtegne z računa 148 EUR, torej je menjava okoli 1 EUR = 1,92 KM.
S tem "bađetom" bi po načrtih morali priti skozi, saj imamo poln prtljažnik napečenih dobrot, sixpackov, coca cole in balitov. Iz Banja Luke se preko Kotor Varoša gibamo proti Tesliču in Doboju. Na prelazu naredimo postanek na smučarskem središču Hajdučke Vode kjer si privoščimo eno švoh malico iz nahrbtnikov.
GPS: 44.595762,17.598974
V Tesliču si ogledamo še tamkajšnje toplice GPS: 44.591346,17.878532  in pri Doboju zavijemo desno proti Zenici. Malo pred vstopom na avtocesto Zenica - Sarajevo se ustavimo še v zanimivem lokalu restavracije SAN MARINO 
MOTEL in RESTAVRACIJA SAN MARINO - ZENICA GPS: 44.189986,17.952009
Do cilja nam preostane le še del avtoceste in kozarček coca cole z dodatkom balita.
Po načrtih in tudi ker se dan lovi zjutraj smo že nekaj minut pred četrto popoldne na cilju pred motelom Veljine v srbskem delu Sarajeva pri letališču in vojaški bazi BUTMIR.

GPS: 43.82551,18.363524

Prav nasproti motela je vhod v vojašnico, kjer je Drago služil vojni rok v bivši državi daljnega leta 1978. Takrat je bila tu le vojašnica, zdaj pa je območje v celoti pozidano in ne manjka niti velik TUŠ center.
Takoj po namestitvi v motelčku, mimogrede za male pare, se kar s kombijem odpravimo na Baščaršijo.
Sarajevo res postaja moderno mesto. Tu so povsem nove palače in tudi INAT KUČA na oni strani Miljacke.
Nas sicer bolj zanimajo čevapi na Baščaršiji in seveda parkirišče v bližini. Voznika opozarjam, da imam slabe izkušnje ravno na tem delu, kjer so nam v Skarky-ja pred leti vdrli in razbili steklo sredi belega dne in pred očmi varnostnikov našega veleposlaništva. Pa ne le to, vse skupaj je celo posnela kamera bližnje bencinske črpalke.
Ne glede na to parkiramo in se odpravimo v nekaj korakov oddaljeno Baščaršijo.
Najprej se seveda zapodimo k Željotu, na "petnajstko čevapov" v lepinji s čebulico in kajmakom, vrhunsko, nepozabno in vedno za ponovit. Seveda zraven paše kislo mleko. Po obilnem kosilu pa le obiščemo še ostale trgovinice s cunjami, torbicami, plehnatimi stolčenimi izdelki in ostalo šaro. Drago pa celo odigra vlogo berača, ki jih tu res ni malo. Uspe mu celo nafehtat nekaj drobiža... Poznam modela, ki mu taki prizori seveda niso všeč in se ponavadi zgraža nad tem, hehe...
Sprehodimo se do večnega ognja in zaokrožimo mimo znamente tržnice, po kateri je Sarajevo postalo znano predvsem zaradi veliko žrtev med obleganjem pred dvajsetimi leti. Pri večnem ognju se pofotkamo, Bojan pa se veselo pridruži mladi skupini turistk in jim krepko popravi povprečno starost... Precej utrujeni se trudimo poiskat še CAFE TITO, vendar ne najdemo parkirišča v bližini, zato zaključimo večer kar na terasi našega hotelčka VELJINE.

Naredimo še načrte za sobotno potepanje in v rokavu imamo marsikaj, od Jahorine do Titovih bunkerjev v Konjicu, seveda je treba iti tudi na izvir Bosne na Iliđo in pa v tunel spasa pod letališčem, ko katerem so Sarajevo oskrbovali v triletnem obleganju sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja.

Morda se odpravimo tudi v bližnji Kiseljak na deci mineralne vode.

AHA, še to "bađet" za skupne stroške (runde) smo pokurili že prvi dan, pa nič zato, bomo vrgli še nekaj cvenka na kup in ponovno obiskali bankomat, hehe 

Drugi dan, sobota 5.4.2014
Takoj po obilnem zajtrku v motelčku Veljine Sarajevo se na Bojanov rojstni dan najprej odpravimo pogledat bivšo vojašnico, kjer je pred več kot 35 leti vojsko služil naš Drago, ki je bil takrat res še fant in prišla ga je obiskat mlada dama Metka. Stavbe so precej zapuščene, le konkretna stavba, ki se jo spomni Drago je zdaj preurejena v dijaški dom filozofske fakultete in ravno danes imajo tu žurko s prostim vstopom in promocijskimi cenami vodke in piva, res lepo.
Nadaljujemo v smeri Pal, vendar zavijemo bolj levo k lokalčku, odkoder je Sarajevo kot na dlani. Drago še vedno pod vtisom spominov iz vojaških časov se odloči, da mimo skupne kase da za rundo. Seveda se takoj zapletemo s kelnarjem, ki ob omembi, da bi plačali v EUR-ih dvigne ceno iz 25 na 30 EUR za svaki primer oz. radi provizije. Seveda si takoj premisli, ko se naredi senca, saj izza mize vstaneta Vili in Bojan z namenom baci ga preko ograde...
Na koncu se le sporazumemo, naredimo še fotko kompletne ekspedicije in se spet spustimo v center Sarajeva. Danes imamo namen sodelovati na mirnih demonstracijah, zato si ogledamo položaje okoli republiške vlade, ki na pročelju še kažejo sledi prejšnjih "mirnih" protivladnih demonstracij.
Zdaj pa se povzpnemo na bližnjo Jahorino in parkiramo pred Vučkovim hotelom Bojana Križaja, ki ga celo dograjujejo in širijo. Pri pretvorniku so videti sledi rušenja, saj je poleg antene med vojno padel tudi bližnji objekt, ki pa je tu še edini neobnovljen.
Čas je za dokapitalizacijo skupne kase, z malo dobre volje napolnimo denarnico do vrha in med trošenjem se vsi počutimo kot neki zastonjkarji. Zapodimo se v bližnjo kolibo, kjer nam vzame samo, pa ne cene ampak ambient.
Najprej smo se hoteli zavaliti okoli zakurjenega kamina sredi lokala, kamor so nas tudi vabili neki nervozni šefi, vendar ko smo začeli mal afne guncat v stilu :"vidi govno, vidi govno!, gđe?, gđe? so nas pogruntali, da nismo visoki gosti, ki so jih čakali in so nas spodili k malemu kaminu.
Med zapuščanjem kolibe ugotavljamo, zakaj tam visijo krtače, nekateri trdijo, da si otepeš sneg s telesa, ko se vračaš v savno, drugi pa da gre za čiščenje pancarjev, kaj pa vem, kaj pa vem... Ja Bojan, daj pohiti pripravlja se snežna ujma...
In res, usuje se sodra kot pri norcih, vendar po nekaj minutah na postanku pod Jahorino že sije sonček. Oglašati so se začeli želodčki in že nekaj časa je govora o kralju živali pri Stankoviču. Še najbolj je vesela Andreja, da le nismo spet zavili na Muslimanski del, reče. Torej odojek. Bojan ima danes rojstni dan, ni bilo sicer po planu, saj imamo kaso polno ampak če ima fant rojstni dan mu ne smemo vzeti veselja do plačila enega kosilca.
Bojan se je pogajal in izpogajal okroglo ceno 100 KM all inclusive. Prašičke lepo vrtijo enega za drugim, smrdljivih jancev tu ne marajo.
S polnimi želodčki se premaknemo do bližnjega znamenitega tunela. Plačamo znatnih 10 KM po modelu in najprej si ogledamo FILM iz predvajalnika, ki je vržen kar v bližnji gajbi od municije.
Dva fanta se sicer malo norčujeta iz situacije, vendar je ogled filma skrajno nezanimiv, posebej klopi niso ne vem kaj in na srečo je Drago našel eno ličkanje za pod glavo. Ampak zdaj pa resno, šele leva karta da razumeti zakaj se je šlo pred dobrimi dvajset leti. Srbske paravojaške sile so s pomočjo do zob oborožene Jugoslovanske vojske, ki je takrat veljala za 4. vojaško silo v Evropi, obkolile mesto po okoliših hribih in zavzele tudi Iliđo in letališče. Letališče je bilo teoretično edini izhod na svobodno ozemlje Bošnjaškega teritorija. Sile ZN so prisilile Srbe v predajo letališča, vendar so morali podpisati sporazum, da bodo letališče ZN uporabljali izključno za humanitarne namene in v praksi so se ZN tega tudi držale, ne glede na vse. Ljudje so sicer poskušali prehajati pisto, vendar so na njih prežali ostrostrelci in okoli 100 jih je pot končalo na pisti. Potem so zgradili skoraj 700 m dolg tunel pod pristajalno stezo, ki je bil visok le okoli meter in pol in morda meter širok, položili tračnice in vlekli otovorjene vagone v mesto.
Medtem, ko smo si mi ogledovali funkcioniranje tunela, je fanta Bojana bolj zanimalo dogajanje na letališču, oddaljenemu za en met kamna. Ravno se je namreč pripravljalo vzleteti potniško letalo. Dogajanje je opazil naš vodič in zagnal paniko, ter nas poteral v zaklon, saj da Bojan hodi po minskem polju. Vendar je Bojan treniral skakanje med minami v stilu, kako sem že prej napisal: "Pazi govno, pazi govno, đe?, đe?" in prisklakljal nazaj brez da bi kako sprožil. Na tem delu je menda padlo največ granat in dnevno odkrivajo neeksplodirane.
   
Vsi smo se še sprehodili skozi ohranjen del tunela in najbolj sta se ustrašila "nepričakovane paljbe" Drago in Bojan, kar se vidi na sliki desno, Drago se je moral kar prijeti za Bojana, oba pa sta debelo pogledala. Še zdaj ne vemo kaj je bilo, kot bi eksplodiral metan in kar oči so pekle...
Na koncu smo se vpisali še v knjigo gostov, v kateri zasledimo tudi posvetilo pred leti umrlega Izetbegovića in se ustavimo še v hiši zraven, kjer ordinira striček, ki je gradil tunel, hodil skozi njega in preživel vsa vojna leta v neposredni bližini tega področja. Dobimo občutek, kot da si s sosednjo stavbo malo konkurirajo, saj striček pove, da mu ni všeč, da so vodiči po tunelu neki mladeniči, ki so nekaj o tunelu prebrali iz literature, namesto, da bi tja postavili njega, ki je enciklopedija na dveh nogah.
Vse imamo v bližini in zapeljemo se še na izvir Bosne, kjer kasira parkirnino gospod, ki je najbolj všeč Viliju in Bojanu in naserjeta ga za skupno fotko, pa da vidimo kdo je bolj šlank. In seveda sta naša dva fanta zraven prava drobižčka. Priznam, da bi se tudi sam dobro počutil zraven. Žal je področje v senci hriba in sončka ni več v zelo lepem parku izvira reke Bosne. Kljub temu se sprehodimo in pripravimo želodčke na 6 kg burekov in raznih pit in pitic, ki smo jih nakupili v nadaljevanju v Buregđinici Bosna na Baščaršiji.
Burekđinica Bosna - Baščaršija, brez heca, najprej smo naročili kg različnih, nato še kg enakih in potem še 3,5 kg za domov...

Vračamo se proti kombiju in zdaj nastopi Ladi in reče: "Vabim v INAT KUČU na kafu"

Inat kuča ima zanimivo zgodovino povezano s knjižnico, ki so jo postavili za časa Avstro Ogrske nasproti čez reko Miljacko. Lastnik se ni hotel umakniti dokler mu niso hiše, opeko po opeki, "za inat" prestavili na drugo stran reke in tu stoji še danes.
Danes lepo obnovljena knjižnica (Sarajevska vijećnica) je med vojno v devetdesetih letih zgorela in v njej menda preko 5.000.000 knjig ali 80% vseh.
Torej zvečer smo v hotelu na terasi nadaljevali z degustacijo raznih pit in pitic in seveda bureka ob poslušanju Ćire, PARE NISU PROBLEM ...
Tretji dan, sobota 6.4.2014
Torej obletnica ja danes na meni, in ponovi se zgodba včerajšnjega jutra...
V Plavi vodi na pravo bosansko kafico. Bojan je ob pogledu na kakršnokoli reko ali potok čisto fertik in Bosna z vsemi rekami polnimi rib mu je res všeč. Grozi celo, da nas naslednjič ne bo vzel seboj in da bo sam s prikolico taval po BiH in lovil ribe.
Nadaljujemo skozi Travnik in končno spet najdemo BANKOMAT. Počasi se bojimo, da se bo res uresničil "FANT-ov" sindrom in da bomo opasno presegli limite, kar se tiče skupne kase. Seveda ni tako, in smo še daleč od planiranega zneska, ki je bil večkrat izrečen na kriznem sestanku v Konca vasi. Seveda k šparanju pripomorejo lokalne razmere in naša skromnost, da smo pripravljeni pomalicati tudi na škarpi nad slapovi v Jajcu in se basati z vsemi možnimi bureki in pitami. Tudi Jagermaister rodom iz BiH in to za borih 22 KM = 11 EUR.
Slapovi v Jajcu so res nekaj posebnega, ogromen slap sredi mesta. Vzdušje motijo le berači, vendar ko se v debato z njimi zaplete naša odprava, vse skupaj postane zabavno in mlada ciganka je navdušena, ko ji nasujemo nekaj drobiža za lačne otroke. Seveda je morala dati prisego, da se ne bo več jeb..a in da bo najprej poskrbela za trenutni naraščaj.
Zapeljemo se še pred stavbo muzeja AVNOJ-a, kjer pa Bojanovo sokolje oko zamirka eno lepo lončeno skledo, za katero je pripravljen dati 2 EURA. Bojan je trd pogajalec in babi razlaga, da pri nas take lonce mečejo za tabo in da jih ima že polno podstrešje. Na koncu le zmaga razum in Bojan uspešno kupi lep primerek lončene posode s pokrovom za male pare (ne pitaj za pare) ... Nadaljujemo še do Plivskega jezera v bližini velikega Avtokampa PLIVSKO JEZERO. Območje je precej zapuščeno in o prijetnem lokalu s ponudbo sveže pečenih postrvi ni ne duha ne sluha.
Končno pa se zgodi nekaj razburljivega, še več, smrtno nevarnega! Poznam "prijatla", ki bi bejžal do Bihača... Torej, iz zadnje vrste so stalno prihajali predlogi, da je treba ustavit in da kliče narava - veza poln mehur. In res, punčke se malo oddaljijo v hosto in ravno ko naj bi opravile svoje se prične vreščanje in preklinjanje, zvizzz in že sedijo v kombiju in da jih več kao ne mudi.
Zdaj zdivjajo v hosto korajžni fantje, vsaj del njih in izbezajo iz grmovja lep primerek modrasa, s katerim se malo sprehodimo po makadamski poti. Posebej zanimiv skeč se je zgodil, ko se po makadamski poti pripelje Bosanac v mercedesu, odpre okno in reče: "A šta vi ovdje?" Drago pa: "ništa, ništa jarane očeš zmiju?" Bosanc je zaloputnil šipo, pohodil gas mečke in zbezljal iz prizorišča.
Malo pred Bihačem zavijemo v selo proti "čuvenem" Kulen Vakufu. Ogledali naj bi si Bosanske Niagarske slapove v nacionalnem parku UNA. Dostop je zanimiv in ne bi zdaj o tem, poskusite pač... Vsekakor je treba za ogled plačati 6 KM = 3 EUR, kar nam naračuna kondukter, ki ga Bojan in Drago poznata od lani, ko sta bila tu na ribičiji. Kljub temu, da mu ponujamo deci albanskega konjaka, se ne pusti omehčati, da bi nam dal kako družinsko ali skupinsko karto.
Štrbački buk so res mali Niagarski slapovi in vredni ogleda, na sliki levo pa smo se dobili bivši stanovalci Kolodvorske ulice...
Še skupna in SOLO razglednica in zapuščamo park UNA, kamor se bomo vsekakor še vrnili. Tako kot na slapove Kravice pri Međugorju.
Ker je šlo kosilo včeraj na račun slavljenca Bojana, se spodobi in tudi red je, da počasti prijatelje še Igor, ki danes praznuje svoj rojstni dan. Izberemo restavracijo RIVER UNA v Bihaču. Kaj je lepšega videti, kot lačnega Bojana in dve porciji čevapov na velikem pladnju. In da ne bi kdo kaj jemal... a postrvi ki skačejo okoli glave? Ena je letela čez mizo, ko ji je Bojan ponudil četrt kruha.
Ostali smo preizkusili druge specialitete, od telečje juhice, raznih biftekov, zrezkov, ribic in solat do sladic, ki pa niso prišle na vrsto...

Po treh dneh zapuščamo BiH zadovoljni in upajoč, da se še kdaj ponovi. Predvsem je vse teklo kot po maslu. Slabo vreme se nas je ogibalo na daleč in prve kaplje dežja so padle šele v bližini Plitvic, ko smo v nedeljo zvečer zapuščali Bosno.

Za pare ne pitaj in kako že poje Ćira?

Pare nisu problem, para nema
a nemamo ni problema
pare nisu problem, nemam pare
ali imam ja drugare
sta ce nama, sta če pare
pare samo sreču kvare

  Domov Potepanja  PRVI DAN DRUGI DAN TRETJI DAN
Baščaršija Tunel spasa Jahorina Izvir Bosne Strbacki buk Modras
 Podaljšan vikend v BiH  4.4.- 6.4.2014

 

Kdor se še ni povsem navdušil nad obiskom BiH naj si na YOUTUBE ogleda nadaljevanja TV Al Jazeera Balkans oddaje TV ALKEMIJE BALKANA BiH:
   
1. epizoda 2. epizoda
   
3. epizoda 4. epizoda
   
5. epizoda 6. epizoda
   
7. epizoda 8. epizoda
   
9. epizoda 10. epizoda
  ¸
11. epizoda 12. epizoda
   
13. epizoda 14. epizoda