Domov Potepanja    zadnja sprememba: 06.01.2014 22:42  
Prednovoletno potepanje 2013-2014

Opis poti:

Kočevje - Maribor - Gradec - Dunaj - Gradec - Maribor - Mala Nedelja - Ljutomer - Sv. Martin na Muri - Mursko Središče - Čakovec - Varaždin - Krapinske Toplice - Tuheljske Toplice - Kumrovec - Brežice -  Novo mesto - Kočevje   (996 km)

Letošnji predbožični večer je podoben kot vsa leta nazaj, pod smrečico darila, v kaminu prasketanje ognja, v pečici dva polnjena piščanca, da o raznih mesnih roladicah, zvitkih v omaki, kuhanem korenčku, brokoliju in ohrovtu ne govorim.

Po večerji je odpiranje daril posebno doživetje, pred tem pa se je že na veliko potežkalo in tipalo pakete in ugibalo kaj je v katerem...

Največje darilo je dobil "gospodar", metrski kolač, ne,ne, čez meter dolg namizni žar in najbrž bo potreben en "ornk" pomladanski preizkus in pokušina.

Pa dajmo "rečt" na terasi v začetku aprila 2014.

Za Božične praznike je najlepše doma, a kaj ko je lepo tudi kam odpotovati. Po celodnevnem poležavanju na božični dan naslednje popoldne zapeljem kočijo na cesto, kjer napolnim rezervoarje z vodo, Vesna pa poskrbi za zaloge v hladilniku. S postankom na Tepanjah, kjer kupimo obvezne "Janezove" kremšnite in natočimo nafto, smo po treh urah na parkirišču Bioterm v Mali Nedelji. Me prav drek briga, če se ponavljamo ampak tu je najlepše, voda topla, da ne rečem vroča, notranji bazeni z masažami, trije zunanji bazenčki, nobene gneče...
Ker so se nama kuharji že nekajkrat "podpisali" sva tokrat v bazenski restavraciji za "domov" raje naročila pizzo in bila sva za 6 EUR več kot zadovoljna. Zjutraj sva imela namen že zarana nadaljevati pot v Gradec ali na Dunaj, da pogledamo kako izgledajo znana mestna središča po Božiču. Kupim Avstrijsko vinjeto, 10 dnevna 8,60 EUR
Odločitev za smer je padla tudi zaradi vremena, saj je "Aladin" zagotavljal, da se bo z zahoda razjasnilo najkasneje opoldne. Vremenar Aladin se tudi tokrat ni uštel in ko sva parkirala na parkirišču Schönbrunn na Dunaju je že lepo sijalo sonce.
Sprehodiva se do palače Schönbrunn, pred katerim je obilo stojnic.
Vesna je navdušena nad lepimi okraski, ki jih poleg ostalih izdelkov prodajajo na stojnicah. Zanimivo je, da nihče ne davi s prodajo in da je vsaka stojnica drugačna in se tudi ne ponavljajo. Na sredini med stojnicami je možno potešit lakoto in žejo, kar nama ni bilo težko. Dišalo je po praženem krompirju z raznimi dodatki, mmm...
Tale Schönnbrun..., ne vem zakaj me vsaj ime, če drugega ne spominja na domači "Rozenbrun" (Rožni studenec) v Mahovniku pri Kočevju. Želim povedat, da je vreden ogleda, nekaj minut hoje stran je tudi živalski vrt, ki pa naju ne zanima. Tudi notranjost gradu naju ni zanimala preveč, posebej ker je bila že pri kartah taka gneča, da te nekam prime.
Nazaj grede kupim marone za roke segret, v sosednjem sodu pa možakar peče lepe Kočevske krofe, na pol prerezan posoljen neolupljen krompir sorte Igor.

Parkirišče, GPS: 48.185874,16.318409, slika levo, kjer sva parkirala je res blizu palače, poceni pa ni, še več, je nesramno drago, 12 EUR/uro. Mislim, da se da v bližini živalskega vrta oz. pred pokopališčem, GPS: 48.175854,16.302237 parkirati ugodneje ali pa celo zastonj, ne vem, ampak midva sva šla na slepo, preden sem zapustil domač računalnik sem snel le tri koordinate in sicer za plačljivo parkirišče pred palačo ter parkirišče pri Praterju in pa lokacijo pod stolpom Donauturm.
Od Schönnbruna sva se skozi center zapeljala k Praterju, tu naj bi se na koordinatah GPS: 48.216097,16.403377 dalo na PZA za 15 EUR prenočiti, vendar parkirišča kljub kroženju okoli Praterskega kolesa nisva uspela najti. Na konkretnih koordinatah je veliko parkirišče ampak zaprto in prazno. Nadaljevala sva do tretjih, zadnjih koordinat, ki sem jih imel. Od Praterja voziva še kake 4 km in preko Donave zapeljeva do stolpa Donauturm. Medtem me je klical Boštjan, ki gre zaradi službenih obveznosti tokrat na potep šele v soboto popoldne, pa še to ni siguren ali mu bo uspelo. Imel je namen malo podrgnit smučke v Kranjski Gori, vendar pa je tam le blato in plundra. Izkoristil sem priliko in popotnika in poznavalca vsega in svašta Boštjana, ki se je tu potikal z Janezom že za novembrske praznike potipal za kake koordinate. Ker je fant vedno pripravljen pomagat in za prijatelje v stiski sleči tudi gate, mi je zaupal koordinate parkirišča P+R GPS: 48.248467,16.367245, kjer so posadke Mc'Lojzek in Janez za krompirjeve 2013 prespale kakih 5 km iz centra ter še koordinate brezplačnega parkirišča na ulici, za Parlamentom oz. pri Mestni hiši, skoraj v samem centru Dunaja.
Parkirava pod Donauturm-om, kjer se da menda tudi prespati, če si njihov gost. Seveda sva in zato se povzpneva na skoraj 250 m visok stolp. Seveda z dvigalom, ki te za 7 EUR po osebi vozi do višine 160 m, kjer je restavracija. Deset metrov nižje pa je razgledna terasa. Medtem ko kupujem karte, Vesna sede na Božičkov prestol pred dvigalom, hehe.
Dvigalo ima steklen strop in v nekaj trenutkih smo na vrhu s hitrostjo 6 m na sekundo. Želodec malo zaostaja, vendar je kmalu za nami.
Le kaj gleda Vesna, seveda se en sumljivec giba okoli avtodoma, hmhm. Razgledi na celotno okolico so res veličastni in stolp je vreden obiska.
Še v soncu se vračava mimo Praterja v mesto in najprej si pogledam četrte koordinate, ki mi jih je Boštjan svetoval za poceni spanje, 3 EUR na parkirišču P+R, GPS: 48.248467,16.367245, odkoder se bi lahko s podzemno tudi zapeljala v center. Vendar je makadamsko in blatno parkirišče dejansko na sumljivem mestu, nekaj osebnih vozil tudi brez registrske, notri spijo klošarji in le čakajo, da se preselijo v naš avtodom, neosvetljeno.

Malo cincava in se zanj ne odločiva. Hvala vseeno Boštjan, saj imamo zavarovano krajo kočije ampak..., ne,ne.

Zadnje koordinate, GPS: 48.209142,16.357814 na katere sva računala, čeprav bolj z rezervo, saj si nisem mislil, da bova kočijo parkirala kar sredi velemesta in mirno odkorakala na oglede. Vendar sva, za parlamentom oz. Mestno hišo, sva poleg banke našla lep osvetljen prostor na Rathaus platz. Tu se odvija najbolj znan božični sejem na Dunaju, ki pa so ga danes že pospravljali. Nič zato, naju zanima potepanje po centru in tam je bilo kaj videti...
Ko so se oglasili želodčki sva najprej pomislila na kaj drugega kot Dunajski zrezek.

Ampak če sva tu, hočeva original in našla sva ga. Meso se je kar topilo v ustih, res je pravi.

Po štirih urah potepanja sva se vrnila do mestne hiše in vseeno malo v strahu opazovala, ali naju avtodom čaka na mestu, kjer sva ga pustila. Ni problema, tu je in brez praske. Najbrž bi tu lahko tudi brez problemov prespala, seveda pa miru ravno ne bi bilo.
Za prenočevanje se nama je zdela lokacija pod Dunajskim stolpom več kot primerna, zato sva se zapeljala ponovno tja. Stolp je sicer odprt do polnoči, vendar ni bilo nobene gneče, niti galame. Iz sosednjega lokala celo štrli brezplačni WI-FI "donauturm". Zanimivo, da je zvečer lepo delal, zjutraj pa je zahteval registracijo...
Sobotno jutro pod Dunauturmom poleg Dunauparka. Prespala sva brez problema in tudi jutranja praznina parkirišča ni vzbujala nelagodja. Že zvečer in tudi zjutraj je bilo opaziti patroliranje policije po parku.
Peljeva se spet prek Donave v sončno jutro. Vreme je kar kičasto. Boštjan mi je včeraj navrgel, da je na Dunaj hodit v slabem vremenu brez veze in moram priznat, da je imel tokrat prav. Preden zapustiva Dunaj bova obiskala še našo nečakinjo, ki že nekaj let živi s svojo družinico na Dunaju.
Ker nerada hodiva po hišah, jih imava namen le pozdraviti, vendar se lahko zgodi, da jih ni doma, pa še prazniki so in po Murfiju se je tudi zgodilo ampak...
Malo sem zvonil, tolkel in razbijal po vratih, vendar se ni nihče oglasil. To razbijanje sem si seveda izmislil. Kasneje mi je Kaja povedala, da je slišala zvonec, vendar dokler ni zagledala avtodoma pod oknom je mislila, da spet zvoni ena nadležna, da ne rečem sitna soseda, hehe. Avtodom pustiva pred hišo, ki morda sploh ni prava, hmhm, še nikoli namreč nisva bila tu, na Dunaju pa s prijatelji nazadnje pred 30 leti, ko smo s fički potovali na pir v Bratislavo.
Sprehodiva se po sosednjih ulicah in najdeva romantično kavarno, kjer za trenutek sedeva in lej ga, že kliče Kaja in sprašuje ali je na ulici res naš avtodom. Seveda je, zdaj stanujemo na isti ulici, ji povem, hehe.
Kaja je doma sama z muco Šivo, saj njena dva fanta prihajata domov šele jutri, zato smo ju videli le v velikem okvirju na steni.
Sredi dneva potujeva nazaj proti domu. Zapeljeva se skozi Dunajsko "Novo mesto", ki ni nič posebnega in nadaljujeva po avtocesti na jug.
Ko se vzpenjava na prve hribe naju pričaka gosta megla, ki naju je spremljala skoraj vse do Gradca.
Pri Gradcu sva si ponovno zaželela tradicionalne hrane in ustaviva se v obcestni domači gostilni in si poleg tradicionalnega obroka privoščiva še česnovo in gobovo juhico.
Porcije so tu dvojne, cene pa prepolovljene v primerjavi z Dunajem. V mraku zapeljeva v Slovenijo in jo mahneva, kam drugam kot v...
Bioterme... a da bo gneča na zadnjo soboto v letu 2013, a daj daj...
Nedeljsko jutro, na parkirišču Bioterm smo le tri posadke, vse kaže da se prazniki zaključujejo ali pa ne...

Prihajamo domov, saj imamo pojutrišnjem dogovorjeno skupno silvestrovanje s prijatelji MODELI v Gostilni Mihelič v Ribnici.

Tokrat jo mahava proti domu mimo toplic, ki jih še nisva obiskala. Pogledala bova vsaj ali se da lepo parkirati kočijo...

Pred termami Sv. Martin je parkirni prostor raven in povsem ugoden za take modele, kot smo mi... GPS: 46.495168,16.336842

Nadaljujeva skozi Mursko Središče, prevoziva Čakovec in se ustaviva v Varaždinu, kjer si ogledava stari del mesta.
Privoščiva si še kapučino in podenček travarice, seveda malo zamižim in si predstavljam, da sem na Murterju pri Leopoldu.
Peš cona Varaždina je lepo urejena, res pa bi tile medeninasti kanalizacijski pokrovi na našem koncu že davno dobili noge...
Ena od ulic je bila lepo opremljena s figurami različno oblečenih snežakov. Nadaljujeva skozi Ivanec, Lepoglavo, mimo Krapine do Krapinskih Toplic.
Malo pred Kumrovcem se peljeva še mimo Tuheljskih Toplic, v Kumrovcu pa najprej obiščeva Partijsko politično fakulteto, ki je v klavrnem stanju. Tu se lepo vidi kaj se zgodi z imovino brez lastnika.
Zapeljeva se pred ETNO SELO Kumrovec, ki so ga v zadnjih letih naredili okoli Titove rojstne hiše. Plačava vstopnino in si najprej ogledava hišo Predsednika rajnke YU Josipa Broza Tita. Če bi me kdo vprašal ali sem tu že bil priznam da se ne spomnim. Lahko da so nas osnovnošolske "tršice" po nalogu (Tito-revolucija-mir) vlekle tod okoli in posiljevale s komunizmom ampak brez uspeha, ne spomnim se nič. Žal taiste "tršice" na enak način posiljujejo otroke s krščanstvom, čeprav bi bilo bolje, da jih posiljujejo z znanjem, da bi znali delati, živeti in se preživeti.
Malo se mi je izgubila rdeča nit, vendar sem jo že našel in obiskal še KRČMO KOD STAREGA.

Za konec sva se še malo slikala in zapustila Kumrovec.

Potepanje po poteh Jugovine je zanimivo.  V zadnjih letih sva obiskala Hišo Cvetja na Dedinju v Beogradu, Kozaro, Sutjesko, Jajce, Drvar, Jablanico in porušen most na Neretvi. Zanimiv je tudi lokal Tito v Sarajevu.

Samo Sarajevo pa je sploh vredno obiska tudi zaradi ne tako oddaljenih dogodkov in pa seveda zaradi Baščaršije in odličnih čevapov.

 

Že v temi sva prečkala mejo s Slovenijo in doživela že drugo mejno presenečenje danes. Ko sva zjutraj vstopala na Hrvaško pri Sv. Martinu sta bile obe policijske posadke na naši strani in si z ramo ob rami ogledovala najina osebna dokumenta, na Hrvaški strani pa je bil policijski kiosk zaplankan in na njem obvestilo, da se mejna kontrola nahaja na SLO strani, lepo.

Ko pa sva zapuščala Hrvaško, sva na vstopu v Slovenijo pri Bistrici ob Sotli naletela na našo policistko, ki svoje delo jemlje zelo resno in le sreča je, da nisva doživela totalnega pretresa in razrez vozila. Tudi na meji z Albanijo se kaj takega ni dogajalo.

Gospa policajka je po zasegu dokumentov zahtevala, da jo spustimo na kočijo. Vstopila je pri zadnjih vratih, vendar je Vesna, brez da se sezuje ni pustila v dnevno sobo, (to sem si izmislil). Zahtevala pa je odprtje vseh omar, kopalnice in pogledala celo v klet, kjer sva imela nekaj zelenjave in krompirja... Vendar sva preživela, mimo Bizeljskega, Brežic in Novega mesta sva se v poznih urah po cca 1000 km in treh dneh vrnila v domače loge.

Za letos je potovanj dovolj, ne da se mi ne da več ampak konec leta je, hehe