Domov Potepanja  za sveže vesti, stisni tipko F5 zadnja sprememba: 08.12.2013 21:27  
Miklavževo potepanje po Primorski in bližnji Italiji. Kulinarično razvajanje na Majeriji na Slapu pri Vipavi in novega trgovskega centra pri Gorici TIARE SHOPPING Villesse - Gorizia
Pri Goriški IKEI so pred dvema dnevoma odprli menda največji trgovski center v tem delu EVROPE.

Obisk centra smo združili z obiskom kulinarične hiše MAJERIJA na Slapi pri Vipavi.

Zbor posadk je bil predviden v soboto ob 8:30, kje drugje, kot v kava baru PERON. Zamudili smo vsi po 10 minut in skupaj vstopili v lokal. Nadaljujemo proti Primorski in že po 20 km se moramo ustaviti na glavni cesti sredi Ribnice pred pekarnico, ker je Boštjan za svojo Dolores pozabil kupit krofek.
Tretji postanek po dobri uri vožnje je na Uncu, pri gostilni Portus, ki pa je žal do enajste dopoldne zaprta, zato nas Boštjan, poznavalec lokalov v okolici povabi v en bližnji pajzel brez ogrevanja.
Z Vesno sva našla eno dokaj toplo sedišče, tako da nama ni "zanohtalo". Nadaljujemo proti Vipavski dolini, vreme je kot naročeno, burje ni in pot je prijetna.
Mimo Nove in stare Gorice se zapeljemo na nov avtocestni odsek proti Palmanovi, kjer pa malo pred cestninsko postajo Villesse zavijemo na velika parkirišča okoli IKEE, okoli katere so Švedi zgradili menda največji trgovski center TIARE SHOPING. Meni bi bilo še najlepše, če bi lahko počakal na klopci in se grel na soncu, vendar je bil "dogovor", da skupaj pogledamo ali je kaj za videti in najmanj kar je, da gremo k blagajnam v IKEI na pir in hot-dog.
Vesna in ostale mladenke z zanimanjem pretaknejo vse trgovine s cunami, končno pa pride na vrsto tudi švoh malica s hot-dogi.
Obiščemo še ogromno špecerijo COOP, kjer kar sumim, da bodo BALI-ti dovolj poceni. Že v mraku prispemo nazaj v Vipavo in imamo ravno pol urce časa, da si ogledamo menda neko znamenitost na bližnjem britofu. Zadeve se je spomnil Janez, ki je bil tu na izletu, ko je še hodil v vrtec ali pa šolo, se ne spomnim več, pa tudi on je komaj našel tale britof, ki ima ne preveč vzpodbuden napis nad vhodom v obzidje.
Za ogled smo se odločili le jaz, Laura in Janez, Boštjan je medtem izkoristil čas in brkljal po pokvarjeni plinski peči, ostale mladenke pa so se šle obleč v dekolte...

Aha, malo smo se hoteli še norčevati iz Janezovih sarkofagov, saj je modroval o nekih Egipčanskih sarkofagih sredi Vipave, kar je bilo slišati malo verjetno, zato sem šel preveriti na net in kaj najdem s spletni strani http://www.slovenia.info:

Evropejci smo začeli podrobneje spoznavati staro egipčansko kulturo šele po Napoleonovem vojaškem pohodu v Egipt. Takrat so po naključju odkopali kamniti blok s trojezičnim napisom, ki je veliko kasneje omogočil razvozlavanje hieroglifov. Konzuli evropskih držav, ki so prišli v Egipt po Napoleonovem porazu, so imeli zelo pomembno vlogo pri zbiranju starin, saj so le oni lahko izprosili dovoljenja za izkopavanje od turškega podkralja Mohameda Alija, ki je bil izključni lastnik zemlje. Anton Lavrin, naš rojak iz Vipave, je bil prvi avstrijski konzul, ki je stopil na egipčanska tla. Goriško-rimska kulturna dediščina je Lavrina zanimala že prej, po prihodu v Egipt je njegovo zbirateljsko strast pritegnila predvsem egipčanska kultura in lotil se je raziskovanj. Položaj konzula mu je po eni strani olajšal dostop do najdišč, po drugi strani pa so ga službene dolžnosti zadrževale, da ni posvetil več časa izkopavanjem. Tako se je povezal z Jusufom Massaro, ki je bil zelo cenjen trgovec s starinami. Lavrin je poslal dunajski Akademiji znanosti leta 1849 in 1850 dve poročili. V prvem je opisal svoje potovanje v Memfis. Tu si je ogledal najdišče, kjer je plačal izkopavanja in si ogledal dve izropani grobnici. Poročal je tudi o mitreju iz rimskih časov in o grobnici svetih bikov Apisov v Akri. V drugem poročilu je opisal trgovanje s starinami. Lavrin je zbral pomembno zbirko starin. Del zbirke je prodal avstrijskemu nadvojvodi Ferdinandu Maksimiljanu za dvorec Miramar, ki ga je gradil pri Trstu. Po Maksimiljanovi smrti so to zbirko preselili na Dunaj, kjer hranijo večino zbranih starin. Del svoje zbirke pa je Lavrin poslal tudi Deželnemu muzeju v Ljubljano. Staroegipčanska sarkofaga iz rdečega granita, ki ju je Lavrin poslal v Vipavo in sta danes v posebej zgrajeni niši na vipavskem pokopališču, sta nekaj posebnega. Na zunanji površini imata upodobljeno stilizirano pročelje staroegipčanskih meščanskih zgradb, po tem vemo, da sta iz časov V. dinastije, ki je vladala pred približno 4.500 leti. Prvega iz te skupine sarkofagov so odkrili med leti 1842 in 1845 ob vznožju Kefrenove piramide v Gizi in do danes poznamo le šest takšnih sarkofagov. Sarkofaga sta dolga nekaj čez 210 centimetrov, približno 70 centimetrov visoka, z zaobljenima pokrovoma, ki imata po en ročaj na vsaki krajši stranici. Izdelana sta bila zelo natančno in takrat sta imela gladko brušeno površino, ki so jo do danes že načele vremenske nevšečnosti. Napis na prvem sarkofagu govori o egipčanskem pokojniku, ki je bil prvi položen vanj. Ime mu je bilo Raver in je ležal v grobnici v bližini velike sfinge v Gizi, kjer napisi pričajo, da je bil visok dvorni uradnik in faraonov zaupnik. Pokopali so ga na pokopališču, ki je bilo namenjeno članom kraljeve družine. Napis na drugem sarkofagu imenuje egipčanskega pokojnika Junmin. To je bil najstarejši kraljev sin, morda sin faraona Mikerinosa. Danes počivajo v prvem sarkofagu Lavrinovi starši, v drugem pa njegov sin Albert, ki je še mladoleten umrl v Aleksandriji.

Vir:  http://www.slovenia.info/?kul_zgod_znamenitosti=5497&lng=1

Pol urce hitro mine in iz Vipave se premaknemo v bližnjo vasico Slap, kjer parkiramo na precej visečem parkirišču pod kulinarično kmetijo Mateja in Nataše Tomažič, MAJERIJO. Zavzamemo rezervirano mizo za 6 oseb, prav toliko pa smo si omislili tudi hodov, torej razvajanje brbončic oz. slow food se lahko prične.
Na vhodu nas pozdravi prijazna Suzana, ki je potem pridno skrbela za nas vse do konca, pomagala pa sta ji seveda gospodarja Matej in Nataša.

Za dobrodošlico nam postrežejo s toplo popečeno špehovko na tanki slastni skorjici.

Suzana nam najprej nalije kozarček penine Viktorija, takoj nato pa se loti odpiranja buteljke PINELE ŠTOKELJ letnik 2012.
In že sledi naš 1. HOD 

Goveji karpačo z mladim ovčjim sirom in štorovkami, s koščki granatnega jabolka in dodatkom balzamičnega kisa.

Tanko narezan in obarvan v jesenske barve.

Najlepša stran jeseni!

 

Preden se lotimo nadaljevanja nam Suzana odpre buteljko Guerilinega KUVE-ja, na mizo pa nam prinesejo 2. HOD

Jurčkova juha

in še 3. HOD

Hrustljavo zapečene palačinke, nadevane z masleno bučo

Spremljamo jih z na maslu pocvrtim žajbljem in orehi,

ki jedi še povečajo sočnost in obogatijo okus.

 

Pri naslednji degustaciji se nam pridruži Matej in obdelamo temo okoli imena TOKAJ, ki se po novem zaradi zaščitenega imena pri konkretnem vinarju imenuje JAKOT, pri drugih spet KAJTO in take pa to... Pomenimo se tudi okoli letnika in na sploh o starih vinih, za katere jaz vedno trdim, da je najbolje, da ostanejo za večno zaprta.

Matej se seveda ne strinja z mojim laičnim mnenjem in v primeru tega TOKAJ-a mu bi dal skoraj za prav, bil je odličen, dovolj močan, aromatičen, strukturnega okusa, tudi ali predvsem zaradi dvoletnega staranja v barik sodih iz hrasta itd.

Bliža se novo leto in to moram napisat, ko dobite ponovoletne obiske in če vidite po nalepki, da so vam prišleki prinesli "arhivsko vino" ga takoj odprite, naj bodo deležni "vredne" flaše...  hehe

Vmes smo se malo pozabavali še na račun flaš, ki se nam, priznajmo, povaljujejo predvsem od daril po kleteh. Enotni smo, da se žganje dejansko ne stara in jaz omenim, da imam v kleti nekaj steklenic žganja gozdnih hrušk iz leta 1991. Matej pove zgodbo o 44 let starih steklenicah žganja in prinese k mizi celo že nekaj let prazno, ki še vedno zelo lepo diši po slivovki. Končno prešaltamo na rdeče, MERLOT KOSOVEL 2009, sam sem spet skeptičen, saj so 4 leta mimo, vendar je bil merlot odličen, Laura pa navdušena. Seveda se je komaj zadržala, da ni naročila še deci fante, da bi naredili sončni zahod, hehe...
Na rdeče smo skočili tudi zaradi naslednjega, 4. HODA, po izboru kuharja in sicer so bili to:

Domači kakavovi rezanci  obeljeni z nežno omako

 domače klobase in zimskih arom

Domača sveža pašta, s preprosto, okusa polno omako.

 

Da kaj ne pozabimo nam je pogled tu in tam skočil na že prazne buteljke, Vesna pa si je pridno zapisala še kako podrobnost, sumim, da si je pisala recepte in nam bo doma pripravila kako kulinarično presenečenje.
5. HOD

GLAVNA JED:

Sočno pečen telečji kare' z jabolko in hrenom

krompir in radič na žaru

Tega si bi zapomnil naš "mesninar" Boštjan. Tako se je davil, ko je zagledal pri kosti malček rdeče barve, da smo mislili, da bo vzel konec kar tu. Iz oči mu veje resna žalost, predvsem zato, ker bi kos teletine najraje šel vsaj še malo pokuhat in popečt v avtodom.

Spomnim se, da je pred časom Boštjan v eni bolj znanih kočevskih gostiln korajžno naročil BIFTEK medium minus in potem dal vse skupaj zavit, doma pa mu je ata Slavko vse skupaj še malo popekel na šporhetu.

   
6., ZADNJI HOD

Kakijev žele s posušenim grozdjem in vinsko šodo kremo

Barva jeseni,

Okus prihajajočih praznikov

K sladici so nam postregli vrhunsko vino SANIA - Petra Ferjančiča iz Planine.

Po sladici smo bili že toliko lačni, da bi lahko takoj pričeli od začetka, vendar smo se taktno držali za trebuhe in modrovali, kako je bilo fino, medtem je bil Boštjan že v mislih pri zasilnem izhodu (paket kranjskih klobas in pol kile pršuta v avtodomu).

Za konec smo se malo afnali še z žganjicami, še najboljše sta jo odnesli Dolores in Laura, odločile sta se za odlično  pijačo iz limete in limone, Vesna je šla bolj na ziher in vzela viljamovko, mi2 z Janezov sva ruknila nekaj kar je bilo kr neki, vendar za pljunit ni bilo, Boštjan jo je odnesel podobno.

Pogrešali smo našo prijazno postrežkinjo izpred dveh let, ki je vsakič s prtičkom prek rokice najprej rekla "z dovoljenjem".

Na koncu nas je Matej povabil še v klet in odprl odličen ROSE. Malo pred polnočjo pa smo zaključili kulinarično druženje in naredili še skupinsko fotko.
Ker so vsi gostje že odšli, smo za spanje premaknili avtodome na parkirišče pri kmetiji, ker pa je bilo zunaj mraz kot pri norcih, zato smo se odločili še malo družno posedati v avtodomu, seveda ni šlo brez sveže kuhanih kranjskih klobas in obujanja spominov s potovanj, izstopa seveda letošnje dopustniško potovanje po Grškem Peloponezu ter Jonskih biserih Kefaloniji in Lefkadi...

 

Nedeljsko jutro na Slapu pri Vipavi...

Po zajtrku smo se raztepli vsak na svojo stran, Janez in Laura sta krenila tja, midva sem, Boštjan in Dolores pa k Frankotu v Koper...

 

Se vidimo v naslednji vojni...