Domov Potepanja  za sveže vesti, stisni tipko F5 zadnja sprememba: 02.12.2013 06:40  
"DAN REPUBLIKE 2013" v Slovenski Istri, Torklji Krkavče, Gostilnici GUŠT, malo Miklavžka in še kaj... pri vinarju Ferjančiču in na kmečkem turizmu Milič v Italiji...
Na bivši praznik pokojne države YU se ob koncu tedna odpraviva na sončno Primorsko. Glavni cilj je nakup oljčnega olja, saj je zdaj pravi čas, da dobiš sveže mleto, še motno zeleno tekočino odličnega okusa. Ob sončnem zahodu se že prebijava v Krkavče, kjer bova nakupila nekaj ozimnice. Malo pred Krkavčami naletiva na gasilce, ki perejo mastno cesto. Vse kaže, da se je na tem ovinku prevrnil voz z oljkami. Cesta je bila kljub pranju tako spolzka, da je  gajba komaj priplezala na vrh klančka.
V torklji potekajo dela na polno, olja je v izobilju in med različnimi vrstami se odločiva za belico, ki nama je najboljša, čeprav malo bolj pogreni. ampak to je to.
Ko otovorjena zapuščava torkljo, je v deželi že mrak in v trdi temi parkirava med nekaj somišljeniki na parkirišču pri Marini v Izoli. Zunaj je hladno, za sprehod v mesto se je treba kar zimsko obleči.
V planu imava obisk ribje gostilne Bujol, (bacala, inčuni v marinadi, kaka ribica, malvazija), vendar ko vstopiva imajo vse mize že rezervirane, zato nadaljujeva med ulicami proti Guštu. V eni od ulic zaslišiva zborček, ki poje Slovenske domoljubne pesmi, približava se in takrat se namreč šele spomnim, da je danes 29. november, praznik republike, vsaj pred več kot 20 leti je še bil, takrat smo bili prosti dva dni in letos je enako, saj je vikend pred vrati.
Prijazni organizatorji nas povabijo na nostalgično razstavo, kjer je res kaj videti.
Toči se malvazija, kuha se golaž in domačini se veselo zabavajo.
GUŠT IZOLA Nadaljujeva do Gostilnice Gušt, kjer naju čaka vabljiva jesenska ponudba.
Vesna se odloči za file oradice v škartocu, jaz pa se pustim presenetiti šefici.
Prijazni Gregor nama ponudi še menu dnevnih sladic, ki ga kot ponavadi sname z vhoda in velik pano prinese k mizi.
Vse po vrsti je bilo odlično, lepo postreženo na velikih krožnikih in tudi cene so še za zdržat...
Sobotno jutro na parkirišču v Izoli, tale zelena vreča na parkomatu se mi zdi delo gostoljobna gesta...
Na spodnjem parkirišču bodo očitno nekaj delali, saj so nasuli kupe peska, upam, da ne bodo naredili kako neumnost...
Na poti domov sva se ustavila pri vinarju Petru in Anici Ferjančič na Planini nad Ajdovščino, seveda z namenom nakupa ozimnice...
Peter in Anica sta na polno v gradnji degustacijskega prostora in mislim, da bodo obiski še prijetni in zanimivi. Nadaljujeva proti Ljubljani, mimo Unca ga že "mede"...
Na Lomu se ustaviva na obvezno kremšnito, obiščeva še Lesnino na Brdu ter parkirava na zasneženo parkirišče doma.

Na nedeljsko jutro se odpravim na tradicionalno odkrivanje novih kulinaričnih destinacij...

Spet je tu Vipavska dolina, danes povsem drugačna kot včeraj, lepo jasno vreme, seveda pa piha kot pri norcih, sto na uro in več..
Če je nakej dobrega nima smisla preveč iskati nove destinacije in spet smo pri Anici in Petru Ferjančiču na Planini, danes v večji družbi...
Opravimo  egustacijo z narezkom in vsemi vini po vrsti, poskusimo tudi koline in kuhane klobase so vrhunske.
Peter nas ob odhodu pospremi vse do avtobusa in vsi si želimo skorjašnjega ponovnega snidenja.
Mala družba v velikem avtobusu je razposajena in dobre volje, tudi po zaslugi odličnega limončela, borovničk in fernandelnov, ki sem jih navsezgodaj čakal v domači Vesnini pekarni. Bili so sprejeti z navdušenjem in vso pohvalo, kot vedno...
Iz Vipavske doline, kjer se krepi burja in ni za hodit tja, če vam ni treba, hehe, se prek Nove Gorice in Sesljana prebijemo na kmečki turizem Milič v Italiji... Družinska zadeva in odlična domača hrana po zmernih cenah.
Kdor ne ve kaj je gneča pred vaško gostilno, naj ponovi našo "vajo" na nedeljsko popoldne in videl bo 50 do 100 vozil, parkiranih kar ob cesti, kot da je veselica v vasi ...
Za sprejem smo morali malo celo počakati in morda bi bilo bolje, da bi si vzeli več časa za pot po znameniti obmorski cesti Sesljan - Trst (menda top 10 na svetu, seveda le za tiste, ki še niste potovali po magistrali do Karlobaga in naprej) in si vzeli še čas za ogled gradu Miramare...
Kljub vsemu nas je pričakalo imenitno vzdušje in domača hrana v vseh možnih oblikah...
Vzdušje je bilo super in kogar zanese k Miliču na ono stran meje bo vsekakor navdušen.
Po vseh možnih hodih se je šefe spomnil še na izvrstno uležane FLORENTINCE in jih dal lepo na pol speči na žar...

Kako do Miliča in kje in kaj je tam sem našel na spletu:

Do mejnega prehoda Repentabor lahko pridete iz Sežane ali iz Dutovelj, ko prečkate mejo, pa vztrajno glejte desno, kjer se ukaže kažipot proti Zagradcu (Sagrado), potem ne morete več zgrešiti. Miliči imajo odprto izključno konec tedna, v petek, soboto in nedeljo, za kosilo in večerjo, pokličete pa jih lahko na številko 00 390 40 229 383.

Specialitete:

domač kruh in suhe mesnine, v sezoni šparglji z vrta, njoki, pečenke in prate, občasno tudi biftki, tagliate in florentinci.

Vina:

odprta, močna malvazija in teran ter buteljke chardonnaya, vitovske, malvazije in terana iz lastne kleti. Žganjeljube bo požgala old skool grappa, ki se še najbolje obnese pri podobniku teranovega likerja.

Kdo bi verjel, da je na tržaškem Krasu toliko Miličev, kdo, da se na že čisto poletno nedeljo tam najde toliko jedcev, birmancev, slavljencev, okoličanov, ki posedajo po dvoriščih polno obratujočih osmic in turističnih kmetij! Ko bi se ata Ilovar ravnal po načelih gospodarne navigacije, ko ne bi ubral najbolj pestro in zamotano izmed poti, bi ostali prikrajšani za marsikateri etno prizor. Pa vendar je bil končni čas etape vsaj za uro krajši od tistega pred leti, ko je odprava iskala Miliče okoli Gorice, pa vendar je kvartet zasedel položaj na vrtu ravno ob pravi uri, da se je izognil najhujšemu obedovalnemu valu. Za razliko od prvega, s kruhom pomazanega obiska pa se je ob lagodnemu polnjenju kapacitet porodilo nemalo kočljivih vprašanj. Seveda ne gre šimfati čez Miličev na roko rezan, zrel pršut, čez bero buteljčnih vin, čez čvrste njoke, radič z vrta, čez v malvaziji in lovoru kuhano klobaso ali čez na žaru popečene šparglje, ki so se, mesojedom v gušt, prepojili s sokom tam prej obdelanega mesovja. Ne. Omenili bi le, da se stalni in sezonski ekipi kmetije, tako za mizo kot v kuhinji, pozna obisk in da ubira davno opuščene bližnjice. Mednje Ilovarjevi štejemo moko, s katero se gosti pečenkin sok, ki potem spremlja nemalo predjedi in jedi; mednje štejemo tudi rukolo, ki jo lahko tako pogosta raba kvečjemu razvrednoti; mednje štejemo instante, ki so pridišali iz sicer simpatičnega kruhovega cmoka z golažem in iz kremastih desertov. Res, Miliči imajo položaj in pogoje, svojo zelenjavo, vino in živino, ampak nekje, pri procesu in kontroli kakovosti, se je zataknilo. Bi si vsaj omislili notese za domačo in najeto strežbo in malce omilili splet naključij?

vir: http://www.mladina.si/42121/turisticna-kmetija-milic-zagradec/