Domov Potepanja       
Grčija 2013 Vikend v Kranjski Gori 16.8.2013 - 18.8.2013
Morja je bilo letos že kar preko glave in tri tedne namakanja v toplem Egejskem in Jonskem morju Grčije je bilo dovolj. Ali pa tud ne, kar se bo videlo v začetku septembra.

Poleg še svežih morskih spominov je tudi gneča na Jadranu zaradi obiska "testeninarjev" neznosna in Sibinj di Santorini zabit z njimi. To mi je potrdil tudi somišljenik Gregor iz Zasavja, ki je skušal zapeljati na plažo Santorinija te dni in Brko ni imel niti enega prostorčka. Zato poskusiva srečo v obratni smeri. Po prvotni zamisli, bi petkovo popoldne preživela celo v stari Ljubljani, v Tivoliju ali na Rožniku in nadaljevala zvečer proti Kranjski Gori. V mislih sem imel celo Iški Vintgar, vendar je kljub grozečim zastojem obveljala odločitev, da se do šeste zvečer parkirava na postajališču za avtodome v Kranjski Gori, pa tudi če se bo treba izogniti zabiti avtocesti po lokalnih cestah.

 
Kljub napovedim vse do Jesenic na avtocesti ni bilo gneče, za vsak slučaj sva štiripasovnico vseeno zapustila v Lescah in nadaljevala prek Žirovnice po stari cesti. Malo sva še oklevala ali bi se zapeljala v Bohinj, kasneje pa se je izkazalo, da to ne bi bila dobra odločitev. Malo po šesti zapeljeva pod žičniške naprave v Kranjski Gori. Opazim lep nov cenik, no to pa ni lepo, 15 EUR za noč...

GPS: 46.487091,13.775718

Ampak parkirišče je skoraj do zadnjega zasedeno.

Zapeljem se do konca parkirišča, obrnem in se ponovno ustavim pri Laici GO registracije, poleg katere je prostora ravno za našega Sharky-ja. Skozi vrata Laice nama že mahata Primorca Alan in Jasna, s katerimi smo se srečali pred slabim mesecem v Gevgeliji in lanske krompirjeve počitnice v Budimpešti in Miškolcu na Madžarskem. Malo pred sedmo zvečer greva v lov za večerjo, prvi dan nama ne paše jesti, se drenjati in čakati na mizo zunaj, bova jutri raje v kaki koči pojedla telečjo obarico ali kislo mleko z žganci. Torej v trgovino se opraviva po..., tokrat nekaj mesenega, seveda pa bo pela konvekcijska, saj stojimo pri elektro stebričku.
Kranjska Gora je kot sredi zimske sezone, polno ljudi, lokali vsi zasedeni, trgovina pa zabasana in zapre se čez 10 minut. Kasneje opazujem, da so jo zaprli samo za 15 minut, potem pa so vrata popustila navalu ljudi in so trgovino zopet odprli. Skočiva še na zadnje sončne žarke in seveda točen pirček k Cvitarju. Le zakaj je Italijanom tako všeč tu? Seveda je pri nas vrček piva 2,5 EUR, pri njih pa majku jim "evropsko" ponavadi 4 ali 5 EUR.
Po velikem šotoru in pripravah okoli njega sva kmalu ugotovila razlog za gnečo, ta vikend poteka tu Zgornjesavski piknik. Fotka s parkirišča za avtodome, luna je že davno vzšla, gore pa so še ožarjene s soncem. Že med pripravo večerje nas obišče soseda Jasna s kozarčki odličnega domačega Jagermaistra. Poklepetamo kje so bili in pove nam, da so včeraj prispeli v Kranjsko Goro po neuspešnih poskusih parkiranja okoli Bleda. Tam je kamp povsem poln, prav tako v Bohinju. Kje pa je Alan? Je pa našel ene znance na vrh parkirišča in se še ni vrnil domov.
Vročine seveda ne bo, zunaj bom le nadzoroval peko večerje v konvekcijski pečici, medtem ko Vesna kuha prilogo korenček in grah kar v avtodomu, dietno dietno... Zraven srkneva malo belega grškega vina z okusom po smoli, bolj fuj, kot ne... Komaj čakam priložnost, da se oglasim pri Ferjančiču na Planini pri Vipavi in nakupim nekaj Pinele in Sovignona ali pa Zelen-a. Je več resnice in to prave, bi rekel Boštjan, ki je tokrat ostal doma oz. ima namen peljat otroke v Čatež.

Jutri pred deveto ne greva ven, takoj po zajtrku pa morda ubereva eno od smeri s kolesom. Najbrž zjutraj v Planico in Tamar in popoldne proti Belopeškim jezerom v Italiji ali pa celo proti Jesenicam do Gozda Martuljka in se povzpneva do Martuljških slapov in k Ingotu na malico, kjer sva bila nazadnje daljnega leta 2006...

Po zajtrku povsem brez "force in nervoze" okoli desete osedlava kolesa in pritiskava pedala proti Planici. Pot poteka do Rateč po lokalni kolesarski cesti, polni kolesarjev in pohodnikov. V Ratečah pa množica kolesarjev nadaljuje proti mejnemu prehodu z Italijo in v Trbiž. Midva zavijeva navkreber proti Planici. Štartava na nekaj prek 800 metrov nadmorske višine v Kranjski Gori in preko Planice (1000m) nadaljujeva proti Tamarju.

Dom v Tamarju GPS: 46.446078,13.712912

je na nadmorski višini okoli 1100m, vendar nama ni dovolj. Do tu pridrgneva  s kolesi, nato nadaljujeva peš do izvira Nadiže.

GPS: 46.448473,13.706388

Tu bi že potrebovala planinsko obutev in palice, vendar se da tudi v supergah.

Je pa lepo in množica, ki popiva in se "prežderava" pred Domom v Tamarju kaže, da sploh ne ve za pot do izvira.

Malo si le spočijeva pri Domu na Tamarju, gneča je neznosna, strežno osebje pa nervozno, da ne rečem tečno. Narava je tu res lepa, težko pa rečem za okolico koče. Vsak ima pač svoja merila ampak če jaz vidim, da je svinjak, to tudi je. Ne samo smeti, prazni kozarci kumaric in embalaže, nametane iz kuhinje, okolica je nepokošena, klopi razpadajoče, preprosto se nimaš kam vsesti. Črna pika in pejte lepo nekam, da ne rečem v r... Edino pirček je le 2,5 EUR, pa lep avto so si zaslužili z zvestimi planinci, da o registrski označbi ne govorim.
Ko se spočijeva in pojeva seboj prinesene dobrote (nekaj zrezkov od včeraj zvečer je seveda ostalo), nadaljujeva v hrib po suhi strugi potočka Nadiža, ki izvira 200m višje. Povsem na vrhu seveda točimo svežo vodo in se nalivamo z njo.

Res dobra, hladna in nič mehurčkov (beri: "ni Donat, niti Sarajevski Kiseljak").

Na dolino Tamar se odpirajo božanski razgledi. Obsedela sva pod samim izvirom, kjer sva lahko točila vodo, potem pa sem se po zajlah in klinih pognal še povsem na vrh, Vesna pa je ostala na varnem malo nižje.
Torej razgledi in razgledi, opazujeva Slemenovo špico, kamor sva se povzpela pred nekaj leti s prelaza Vršič. Ta hribček mi je kot "začetniku" in bolj iskalcu zakotnih "plažic" svetoval sodelavec Srečko M. Takrat nama ni bilo žal dobre ure hoje iz Vršiča na samo Slemenovo špico, odkoder se lepo vidi dolina Tamarja in še posebej streha Doma v Tamarju.
Vesna je že povsem pozabila kaj je vrtoglavica in ko vidi kline in jeklene vrvi postane vsa divja... Samo gledat mora v skalo in ne v dolino hehe.
V Planico se spuščava po drugi poti, ki ni kaj dosti manj razdrapana kot leva pot od Planice navzgor. Seveda nesreča nikoli ne počiva in ob menjanju prestav se mi je menjalnik zapletel v špice in katastrofa, ravno ko sem menjal v nižjo v hrib. Zavilo ga je okoli in okoli, odpadel je en zobnik in vse se je zvilo.

Na srečo me je rešil izvijač v obvezni opremi, našel sem tudi zobnik in vse dele na cesti, vse skupaj malo poravnal in nastavil menjalnik, da se je dalo vozit.

Do Pehte sva tako pribremzala brez težav in si privoščila težko pričakovano telečjo obarico, kislo mleko, ajdove žgance in pivo. Ali gre to skupaj, seveda gre...

Nadaljujeva z zaviranjem navzdol proti Kranjski Gori do avtodoma, seveda gre zdaj vseskozi navzdol in privoščiva si siesto do šestih zvečer, nato pa naju zagrabi panika in lakota..., pa še žeja...

Odkorakava v bližnji Mercator v mestu, kjer sem že včeraj videl ene lepe piščance... potem pa k Cvitarju na obvezni točen pir.

Vesni dam na izbiro variante za večerjo: "Piščanec ali dva v konvekcijski doma pred TV" ali greva raje na veselico Avsenika na čevape ali pa slow food v Lipo k sestri od Braneta Janeša ali pa k Martinu čakat mizo in vsi prepojeni od cvrtja potem domov...

Torej Avsenike bomo poslušali itak do treh zjutraj, sindrom Pirovac se ponavlja, tokrat pa je goveja muzika in ne disko nabijanje. Odločitev ni bila težka, le piščanci so bili premajhni, pa sva vzela vsak svojega, da se ne bo kdo spet grebel za nogice in perutke, svašta.
Medtem, ko sta se kilska, lepo osoljena piščančka s pol kilce krompirčka pekla dobro urico na 200 stopinj v konvekcijski pečici sem jima delal družbo in pesnil tale potopis, ki je bolj krneki, najbrž poln slovničnih cvetk...hehe, ampak jutri je nov dan...

A obiske dobite, ne, ne bova kar sama2 tole... Kaj a dva piščanca? Ah enega lahko še zmeraj stran vrževa, sta bila pač v akciji in v paketu, če kupiš enega, dobiš za 6 EUR oba, a naj ga v trgovini pustim? Konvekcijska je malo bolj trpela, dobro urico peke, prvih 15 minut na polno, potem še ostanek lepo na 200 stopinj. Kokoški sta čepeli na gornji rešetki in skoraj tiščali grelca, na spodnji rešetki je bil namreč zložen krompirček, seveda bolj debelo narezan in po njem se je lepo cedila kurja maščoba. Ma kak slow food, navali na kuro...

Na tem mestu moram ponuditi možnost komentarjev, ker me je Boštjan takoj obvestil, da ima nekaj za napisat in mi kar direktno omenil kaj bo napisal:

Boštjan danes zjutraj pri kavi v Peronu: "Požeruhi in če nimate denarja za eno večerjo pri Martinu, ostanite drugič raje doma..., hehe..

Spet berem vašo stran in sem navdušen. Končno bomo videli Gorenjsko v malo drugačni luči, kar je vedno fenomenalno na cetinski.si Žal smo se danes falili, ker sva se potikala po Planici in Tamarju, kasneje pa po Kr. Gori in Jasni.
Komaj čakam da dopišete komentarje, ker so včasih boljši od slik.....
Želiva vama lep vikend!  Jure&

 
 
Na nedeljsko jutro se premakneva do Jasne, kjer se je okoli desete že napolnilo parkirišče. Sprehodiva se okoli obeh jezer in ob strugi Pišnice.

Parkirišče pri Jasni GPS: 46.47533,13.782123

Ni kaj, tu je lepo in dalo bi se dan preživet ob jezeru ampak vikend se zaključuje in treba je domov in na delo.
Nato sva se povzpela s "kočijo" na Vršič, se še ustavila pri Ruski kapelici in na vsakem zanimivem parkirišču s katerih se odpirajo lepi razgledi. Tudi zato, da sva spuščala mimo kolono, ki se je takoj nabrala za nami.

Parkirišče pri Ruski kapelici GPS: 46.442803,13.768911

Končno prelaz Vršič po 24 strmih zavojih in še toliko če ne več jih bo na oni strani do doline v Trenti.
Parkirno mesto za avtodom najdeva tudi v bližini Kugy-ja, ki še vedno zre v 2645 m visoki Jalovec.

GPS: 46.404368,13.742952

Ustaviva se še v bližini izvira Soče, do samega izvira se nama ne da gaziti po suhi strugi, imava pa namen pojest nekaj na žlico, vendar je pred planinsko kočo taka gneča, da se nimaš kam dati. Sprva malce nejevoljno nadaljujeva peš v smeri Kekčeve domačije, ki se na koncu izkaže za dobro varianto, v miru pojeva vsak svojo "malo joto" in opazujeva res zanimivo okolico. Na kmetiji imajo celo bazenček.

Kekčeva domačija pri izviru Soče GPS: 46.407172,13.722235

Ko se ura prevesi v popoldan pa le odločneje odrineva proti domu.

Ustavljava se le na kratko ob Soči in iščeva primeren kraj za namakanje nog, vendar je gneče na ozki cesti kar veliko in ustavljanje marsikje ni možno.

Zapeljeva še v Bovec in pregledava stanje na postajališču za avtodome pri gondolski vzpenjači na Kanin.

GPS: 46.332803,13.53933

Tu stojita dva avtodoma in nemška posadka v pohodnih čevljih  nam izpod tende lepo maha v pozdrav.

Ko bova midva v penziji, tudi ne bova nič doma... hehe