Vreme za danes ni vzpodbudno, zato bova potovala na
sever. Ne do Selc, saj od tam poročajo o požaru in da so že evakuirali
oba kampa v Selcah ter da je mesto povsem v dimu.
Zjutraj se prazni tudi kamp Uvala borova in nazadnje
sva ostala na tem delu v prvem redu sama2. Zgornji del kampa se nahaja
med magistralo in lokalno cesto ob morju.
Kamp je po več letih neobratovanja ponovno odprt v
lanskem letu in ima lepo urejene kopalnice s tuši in toplo vodo, na
voljo so tudi tekoča mila in papirnate brisače.
Tudi za pomivanje je prostora veliko.
Večji del kampa je sicer namenjen za šotore, saj je
zaradi teras in vse polno dreves dostop z avtodomi nemogoč.
Obalna lokalna cesta povezuje vsa naselja v bližini od
Podace, Zaostroga, Gradaca, Brista in vse do Drvenika.
Šele ko najdeva obcestno dobrodošlico ugotoviva, da
kampirava v Podaci ki je sestavni del občine Gradac.
Končno ponedeljek in obisk trafike, nakup dnevnika 24
sata, 4 kune = 0,60 EUR.
Ko prekolesariva kompletno področje stare magistrale
skozi turistične kraje občine Gradac se odjaviva, za prenočevanje na
najboljši parceli odštejem 232 kun in peljeva se proti Omišu mimo
Drvenika, kjer trajekt za Sučuraj ravno spelje proti otoku.
Na vrhu Brele ne zavijeva na Šestanovac ampak se
porodi ideja, da obiščeva nama ljubi Omiš in se sprehodiva po ulicah.
Omiš je kot vedno živahen, tržnica kot da dela 24 ur
na dan, lokali polni, magistrala skozi center nabita. Zavijeva ob
kanjonu Cetine, kar se izkaže za napako, saj je tu gneča katastrofalna,
vsa parkirišča ob plezalnih stenah so polna, prometni zamašek pa
povzročajo predvsem na cesti parkirana vozila, tudi policijska.
Napotiva se direktno v Pivnico Puljiz, lačna ko volka
in v mislih imava že preizkušeno hobotnico s prilogo izpod peke.
Med čakanjem naročenega, ribje juhice in hobotnice
izpod peke se zapodiva na facebook, saj nam natakar prijazno zaupa geslo
za Wi-Fi.
Kmalu dobiva odlično ribjo juho, mize okoli naju pa se
do zadnje napolnijo.
Ko prispe hobotnica je evforija na vrhuncu in stokanju
in njm njm ni videti konca.
Okoli nas sedijo sami vzhodnjaki, od Rusov, Čehov do
Poljakov in natepavajo makarone na bolonez, nekateri celo lignje.
Na koncu pride na vrsto še kruh in mazanje po protvanu
in cmokanje od ugodja, res je bilo dobro in priporočam vsakemu, le na
ceno ne glejte.
Sem reku da ne gledat...
Kupimo mimogrede še nekaj cunj in zapustiva Omiš.
Parking, ki sem ga izbral v drugo, na desnem bregu
Cetine se je izkazal za odlično rešitev. Praktično je nasproti plezalne
stene in velikega makadamskega parkirišča, ki je nabito poln.
Z levega brega Cetine v Omišu pelje mimo
hidroelektrarne lepa panoramska cesta proti avtocestnem priključku Blato
ali pa po lokalni cesti prek hriba v Split.
Obvezen postanek je za tunelom in fotkanje seveda.
Nadaljujeva še do prelaza, kjer ustaviva na parkirišču
ob cesti in se peš odpraviva na vidikovec ob cerkvici. Od tu se Omiš
vidi še lepše.
Tole so pa lepo napisali, ko bi se tega le vsi držali.
Zapeljeva na avtocesto in se gibava proti severu mimo
Splita.
Pri Šibeniku gori, vse je zadimljeno in dva kanaderja
zajemata vodo v Krki in gasita področje.
Sicer sva računala, da bo v Jazini pihalo in da bo
gneča, vendar tega nisva pričakovala. Pljuskalo je na plažo, pihalo pa
tako, da se ni dali niti stati.
In to še ni vse, zasedene so vse parcele, vključno s
prvo vrsto, ki itak edina pride v poštev. Vesna mi le še sikne, lej kaj
si naredo, zdej so pa drugi tukaj namesto nas, hehe.
V prvem redu je celo parček s Češke in Škodo 1000 MB
iz šestdesetih let. Seveda jim najbrž služi bolj kot njun šotor, ki sta
ga držala z vsemi štirimi pa še ga je odneslo.
Malo nejevoljna zapeljeva na otok, na promenadi
srečava Robija z družinico, ki veselo kolesari proti Jazini. Midva se
vsaj za to noč umakneva v varno zavetje Kosirine.
17. dan - ponedeljek, 23.7.2012
Podaca avtokamp Uvala
borova - Omiš - Murter
