Domov Potepanja  Dogodki Avtokampi Kamere
Prejšnji dan 15. dan - sobota, 21.7.2012  Naslednji dan Budva - Dubrovnik, cca 100 km
1. dan sobota 7.7.2012 2. dan nedelja 8.7.2012 3. dan ponedeljek 9.7.2012 4. dan torek 10.7.2012 5. dan sreda 11.7.2012
6. dan četrtek 12.7.2012 7. dan petek 3.7.2012 8. dan sobota 14.7.2012 9. dan nedelja 15.7.2012 10. dan ponedeljek 16.7.2012
11. dan torek 17.7.2012 12. dan sreda 18.7.2012 13. dan četrtek 19.7.2012 14. dan petek 20.7.2012 15. dan sobota 21.7.2012
16. dan nedelja 22.7.2012 17. dan ponedeljek 23.7.2012 18. dan torek 24.7.2012 19. dan sreda 25.7.2012 20. dan četrtek 26.7.2012
Danes zapuščamo avtokamp JAZ na istoimenski plaži, nekaj km pred Budvo v Črni Gori. Mimo Tivata prečkamo s trajektom Kotorsko ožino in pri Hercegnovem prestopimo mejo s Hrvaško, ostane nam le še povratek v Slovenijo in poleg Hrvaške smo potovali po BiH, Srbiji, Grčiji, Albaniji in Črni Gori. Za nami je cca 3200 km in doma bo števec blizu 4000 km v dobrih dveh tednih z nekaj dodanimi dni. Seveda ne gremo še domov, hehe.

 

Kamp JAZ nas je prijetno presenetil, enostavno se nam ni zdel kot romsko naselje, kot smo ga videli in brali o njem do sedaj ali pa smo sami postali eni cigani, hehe.

Že zjutraj pa smo imeli "problem", kot je rekel Boštjan, ki je hotel obiskati novo urejene sanitarije. Že po nekaj korakih se je vrnil in potarnal, da neki psi cvilijo tam pri sekretih in da imajo zvezane zadnje noge in naj grem z njim. Sam sem ravno pisal spletne komentarje in sem rekel, naj malo počaka, da najdem toplomer in da se mi zdi nekaj čudno zaripel v obraz, he he - šala.

Šala ni preveč pomagala in Boštjan je napletel zgodbico, da enemu psu manjka zadnja noga in da kot profesionalni šofer dobro vidi in naj jaz z zamegljenimi očali ne modrujem preveč.

Podrobnosti zgodbe bodo na voljo osebno pri Boštjanu in še kakšna zraven.

Aha že včeraj se je okoli nas motal neki varnostni inspektor kampa, in je vedel vse o SLO, od nadmorske višine Bleda, kar me malo briga, do kvadrature SLO, koliko imamo obale in tudi koliko so nam jo ukradli Hrvati.

Ko se je še nekajkrat prikazal in kontroliral naše dokumente sem ga poimenoval profesor geografije, vendar me je zavrnil, češ da ni profesor ampak doktor. Takozvani doktor PRIMARIJUS, odjel za primanje kamp gostiju v kampu JAZ, (sektor za sprejem pacientov v kampu).

OK, z Boštjanom, ki se je vrnil raje v domači WC v avtodomu, sva šla po kampu pogledat kateri lokal ima WI-FI dostop do interneta.

Na plaži najdemo ugodno varianto za obisk cesarjevega prestola, sprašujemo se le, kako uveljaviš brezplačni naslednji obisk, če plačaš 50 centov za dvakrat.

Boštjanu omenim, naj gre probat in da bomo videli, morda pa dobiš križec s flomastrom na rit.

 

Preden najdeva primeren lokal ostrooki Boštjan zamirka, da v kanalu ob kampu vodovodarji nekaj kopljejo in popravljajo.

Po tleh se začne valjat od smeha ko opazi, da ima majstor na majici napisano TOILET SERVISER namesto "Sekretar", kot se reče po naše.

Najbolj oddaljen del kampa je še najbolj prijeten, res pa na travniku kampirajo brez šotora tudi mladenke srednjih let iz ene od bivših bratskih republik. Zgodbica je tudi včerajšnja in se vrti okoli improviziranega tuša v obliki plastenke vode, ki ga imajo mlade dame kar pri bivališču, torej spalni vreči. Je precej začinjena in kogar zanima, naj se obrne osebno na Boštjana.
Danes je sobota in zaradi izmene gostov nad kampom vztrajno letijo eden za drugim zelo nizko velika letala na bližnje letališče v Tivtu. Končno najdeva prijeten RESTORAN KIKI ob plaži JAZ. Zelo prijazna kelnerca srednjih let mi pove, da imajo internet, vendar mi kar spuli mobitel iz rok in sama vtipka geslo. Na koncu jo le prepričam, da znam to tudi sam in naj mi zaupa geslo še za prijatelja Domna, ki čaka v  "šotoru".
Že včeraj se nam je zdela voda kar hladna, nismo bili več navajeni, da ima manj kot 25, da ne rečem 30 stopinj, kot jo je imela v grškem Solunu. Potovanje se nadaljuje, danes imamo pred seboj nekaj več km, torej okoli 100. Na severu se namreč vreme kisa in želimo ostati čim dlje na toplem in sončnem jugu.
To je še panoramska slika plaže JAZ. Pred odhodom smo se še malo osvežili in zapekli na plaži.
Mimo črnogorskih mejnih organov gre kar gladko, Hrvaški pa pred nami razdirajo dva Albanska kabrioleta v prafaktorje, zato se zadržimo kako minuto dlje. Vozila smo lepo oprali v Ulcinju, vendar nas ob vstopu v Hrvaško čaka makadam, saj obnavljajo cesto med Cavtatom in Čilipi in naprej do meje pri polotoku Privlaka. Mimogrede, mejni polotok je menda vsaj tako sporen kot Piranski zaliv ali pa še bolj.
Boštjan po radiu sliši, da v Dubravniku igrajo zvečer klape in začne navijati, da bi lahko obiskali še hrib nad Dubrovnikom Srđ, kamor bi se povzpeli z obnovljeno gondolsko žičnico. Problem je le kje parkirati in odločimo se kar za avtokamp Solitudo na Babinem kuku v Dubrovniku. Boštjan se je tako dogovoril sam s seboj in mi smo morali pristati na dogovor. Nama z Vesno je bilo vseeno, nekje je pač treba prespati, pa naj bo to spet Dubrovnik, saj že dolgo nisva bila. Da bo cena zasoljena sva skušala pojasnit na glas, vendar naju razen Dolores ni nihče hotel slišati.
Program dneva se je nadaljeval tako, da smo se prijavili in izvedeli, da bomo plačali skupaj okoli 100 EUR za prenočevanje dveh kamperjev in posadke. Nato smo kupili karte za bus (12 kun) do centra. Avtobus smo počakali kakih 300 m nad kampom na glavni cesti in do tja prispeli že pošteno prešvicani.
Po dokaj mučni 20 minutni vožnji v vročini in strašni gneči smo povsem mokri in dehidrirani sestopili pred vhodom v stari del Dubrovnika pri obzidju. Navalili smo na nabito poln Stradun in spraševali kje je spodnja postaja žičnice za na goro Srđ.
Izvemo, da moramo po 7. ulici levo navzgor in izven obzidja preko parkirišča v spodnjo gondolsko postajo. Prispemo precej upehani, kupimo povratne karte po 76 kun in že se peljemo navzgor. Gneče tu ni in žičnica vozi menda do polnoči neprekinjeno.
Na vrh prispemo v nekaj minutah in ravno se prične mračiti in prižigajo se lučke. Pogledi so veličastni, Boštjana prosim, da naju slika z mojim fotoaparatom in naj mirka, da ne bo spet odrezal noge...hmhm Za razglednico pozira ša Brunec family (pa sem jim milsil odrezat noge ampak potem bo rekel, da sem kmet).
Prvotna žičnica je bila postavljena leta 1969 in bila je prva gondolska žičnica na Jadranu v tistem času.

Zaradi dogodkov izpred 20 let je bila žičnica popolnoma porušena. Na internetni wikipediji ne omenjajo, kdo jo je zrušil zato sumim, da so jo sami, tako kot tisoč let stari most v Mostarju.

Povsem se stemni in odpravimo se nazaj v dolino. Poleg gondole je še romantična restavracija s še bolj romantičnimi cenami. Še posnetek pri križu, kjer je obeležje ponovnega postavljanja in odpiranja nove gondole v letu 2010.
Naslenji cilj so klape, ki naj bi zaigrale ravno ko se spustimo nazaj v mesto na Stradunu. Seveda ostanemo zunaj zaščitne ograje in ko klošarji posedamo po stopnicah, vendar nam je ob misli, da bomo obiskali še Irish pub toplo pri srcu.
Boštjan je otroke nabil kar na steno cerkve, da so bolje videli Oliverja Mlakarja, ki je vodil prireditev. Ko iščemo Irish pub pa najdemo stopnice zapljubljencev.
Boštjan išče pravo ulico in na koncu mu seveda uspe. Guinness beer sredi Dubrovnika v originalnih kozarcih. Seveda je originalna tudi cena.
Ker smo zapravili kar nekaj kun, 700 za kamp, 90 za avtobus, po 7 do 18 za pollitrsko vodo na stradunu, 121 za rundo v pubu in potem še dodatno ploho za najbolj žejne, smo se odločili da ne bomo jedli v restavraciji ampak... ... v domačem okolju pred KNJIŽNICO sredi Dubrovnika. Torej kos pizze, stoje za 15 KUN po glavi.
 

Z Vesno na hitro zmaževa večerjo, saj moramo obiskati še nekaj trgovin s cunami, kolavdrami in zapestnicami. Ko so lepe zapestnice na rokah naših mladenk in otroci dobijo kar želijo, odkorakamo iz obzidja. Čaka nas še pot v kamp in ne bi radi šli z avtobusom, saj je gneča neznosna.
Povprašamo pri taksistih in iščemo avto z dodatnimi sedeži v prtljažniku. Vsi nam zatrjujejo, da ne smejo vozit več kot 4 osebe, tudi če imajo več sedežev. Tak odlok, da je sprejel župan Dubrovnika, ker da s tem ščiti javni prevoz.

Ne glede na to, uspemo pri lastniku VW TOURAN, da preklopi dodatne sedeže in nas za 100 kun potegne direktno pred kamp v petih minutah. Seveda brez taximetra.

Ura je že polnoč in dan je bil naporen, zato sledi skok v mižule...

15. dan - sobota, 21.7.2012  Budva - Dubrovnik, cca 100 km
1. dan sobota 7.7.2012 2. dan nedelja 8.7.2012 3. dan ponedeljek 9.7.2012 4. dan torek 10.7.2012 5. dan sreda 11.7.2012
6. dan četrtek 12.7.2012 7. dan petek 3.7.2012 8. dan sobota 14.7.2012 9. dan nedelja 15.7.2012 10. dan ponedeljek 16.7.2012
11. dan torek 17.7.2012 12. dan sreda 18.7.2012 13. dan četrtek 19.7.2012 14. dan petek 20.7.2012 15. dan sobota 21.7.2012
16. dan nedelja 22.7.2012 17. dan ponedeljek 23.7.2012 18. dan torek 24.7.2012 19. dan sreda 25.7.2012 20. dan četrtek 26.7.2012
Domov Potepanja  Dogodki Avtokampi Kamere