Danes je dan D, zapuščamo Grčijo in nadaljujemo proti
severu skozi Albanijo, po vseh možnih informacijah precej nepredvidljivo
deželo orlov. Cilj nam je doseči kamp pri kraju Kavaje, nedaleč od
Tirane, navigacije nam obljubljajo okoli 240 km obmorske poti tudi čez
več kot 1000 m visok prelaz.
Včeraj se je večer spet zaključil neplansko, saj smo
bežali z divjega parkirišča in se namestili poleg policijske postaje v
kraju Sagiada, morda 5 km pred mejo z Albanijo. Ko sem snel slike z
Boštjanovega mobilca, sem opazil, da se je odločil celo prigurtnati
vrata z vrvijo skupaj in naredil je celo lepo mašno, hehe.
Noč je tu minila mirno, vročina je bila sicer
neznosna, kljub odprtim oknom. Zjutraj so galamo delali ribiči že okoli
pete ure, parkirišče pa se je do jutra povsem izpraznilo.
Danes s cmokom v grlu bodrimo eden drugega, češ saj ne
bo nič hudega in malo po osmi uri zjutraj se postavimo v vrsto pred
grškimi mejnimi organi. Malo čakamo, potem pa le vidimo, da vsi
zapuščajo vozila z dokumenti v rokah in se hodijo kazat na okenca k
policistu in potem še k cariniku. Morda smo se tu zamudili 15 minut in
bili smo rešeni prvih muk.
S telečjimi nogami se približamo še albanskim mejnim
organom. Začuda je tu situacija bolj podobna evropskim, policist sedi v
hiški in pregleduje potne liste. Opravimo mimogrede, carinik pa nam le
zamahne z roko.
Speljemo v Albanijo.
Ustavim še pri prvi tabli s karto Albanije, ki sem jo
potem videl še kar nekajkrat. Namen imamo po levi strani do Butrinta in
nato s splavom prek reke ter naprej do Sarande.
Zgodi pa se, da zgrešimo odcep za Butrint in vozimo po
bolj tanki, desni cesti proti Sarande, ki pa je nova in lepo speljana
med neštetimi bunkerji.
Ustavimo se v prvi vasici, kjer zagledam banko in
bankomat. Z Dolores stopiva ven, Boštjan pa še ne zapušča varnega
vozila. Na bankomatu je možno dvigniti denar le z VISO, v banki pa gospa
pove, da nimajo LEK-ov, ker denarja danes še niso pripeljali iz Tirane.
Vozimo naprej in srečujemo vozila, ki vozijo po
sredini ceste, tako da nikoli ne veš kaj se bo zgodilo.
Nova cesta proti Sarande se kmalu konča v prahu, ki ga
je kar nekaj km, vse do križišča, kjer zavijemo levo v Sarande, desno pa
bi se povzpeli prek prelaza v zgodovinsko mesto Gjirokaster, rojstno
mesto bivšega predsednika Enverja Hodže, ki si ga
bomo prihranili za naslednjič.
Ne moreš verjet, tudi ljudje hodijo po sredini ceste.
Predmestje Sarande, ne vem kaj naj si mislim, zgleda
bolj naselje romov.
Pred samim vstopom v mesto Sarande je cesta obupna in
premetava nas levo in desno iz luknje v luknjo. Malo pred tem smo
peljali tudi prek novejšega mosta, kjer so manjkali pol metra široki
pokrovi diletacije med kopnim in mostom.
Ker me je navigacija najprej vlekla skozi celinsko
Albanijo proti Tirani, sem vstavil vmesne točke. Napaka, najprej me je
vleklo kar v center Sarande, kjer smo se kako uro prebijali po ozkih
ulicah in komaj splezali ven nazaj na hrib in našli odcep za mesto Vlore.
Kmalu srečujemo ob cesti...
Vmes je videti tudi precej podrte infrastrukture, kot
bi bila tu pred kratkim vojna, morda pa je to res še od druge svetovne
vojne.
Po nekaj urah mukotrpne vožnje le najdemo zaliv s
plažo, kjer lahko pozajtrkujemo. Boštjan naroči k nam kavo prek CB-ja in
pričakuje dostavo skozi okno sekreta, ki je najmanjše in tako najbolj
varno. Sporočim mu, naj prinese skodelico in fant pošlje v izvidnico
Dolores, sam pa je še vedno zaprt za zavesami in zaklenjen v vozilu.
Vendar ga vseeno zanimajo bunkerji, zato se skulira in prileze ven s
fotoaparatom.
Prebijemo se skozi mesto Himare, kjer le najdemo banko
in bankomat, ki požira tudi maestro kartice, vendar nas varnostnik
opozori, da bankomat ne dela, zato zamenjamo nekaj EUR v LEKE kar na
šalterju Raifaisen banke. Za 50 EUR dobim po kurzu (1 EUR = 134,50 LEK) 6.725 LEKOV.
Gornja slika pa je ravno pred stavbo banke malo naprej
levo.
Skozi Himare nadaljujemo proti Vlore. Skozi mesta so
ceste precej ozke.
Obcestne črpalke za gorivo so precej različnih izvedb.
Pričnemo vzpon na prelaz prek 1000 m nadmorske in odpirajo se prelepi
razgledi, na cesti pa seveda koze.
Vzpon za tri tonske gajbe je naporen, kljub temu je
to edina možna pot ob morju. Na vrhu se ustavimo na razgledni točki na
okoli 930 m. Mimo pripeljeta tudi motorista s CE registrsko.
Na oni strani prelaza je pokrajna bolj gozdnata, cesta
pa podobna, kot bi se spuščal v Kotor iz Njegošev. Ob cesti je veliko
čebeljnjakov in tudi prodajalcev medu in medenih izdelkov.
Na tem delu je veliko na pogled prijetnih in senčnih
restavracij, cesta pa precej strma in menim, da bi s te strani prišel
gor precej težje, posebej serpentine zgledajo gladke in mastne.
Nižje je gozda spet manj, pa tudi ceste ponekod kar
zmanjka.
V dolini se začne turizem, Albanci nas vabijo v svoje
lokale.
Da so res ponekod odprti jaški sredi cest se
prepričamo na lastne oči. Na srečo je nekomu že odletela guma, ko je
zapeljal v jašek in le-ta je ostala tam, da drugi vidijo oviro na cesti.
Tako pa se prevažajo hladilniki, pač imajo vsi
limuzine, večinoma ukradene "mečke"
Kaj se lahko zgodi, če zapelješ v odprt jašek....
Vlore je veliko mesto, precej turistično in kar
urejeno, seveda pa je kamikaz na cesti vse polno.
Nikoli ne veš kdo bo pripeljal naproti, cestnih oznak
ni, ležeči policaji so neoznačeni.
Vlore
Iz Vlore nas navigacija vodi po precej slabi cesti
proti Fier, vendar vidimo, da se gibamo v smeri Tirane in da vzporedno
teče avtocesta.
Komaj najdemo vstop na avtocesto, ki je kar v redu,
sicer je polovička ceste v nasprotno smer še v delu in zato zaprta.
Iščemo smer Drač, na poti pred Dračom so Kavaje, kjer
moramo najti še prenočišče v kampu Pa emer.
Skoraj vse obcestne hiše in tudi bloki imajo na
strehah (večinoma streh itak ni) rezervoarje z vodo. Razmišljam ali gre
le za kolektorje za toplo vodo ali pa tudi za zalogo sveže vode na višini, ki
zagotavlja prosti pad.
Po avtocesti se vozijo in hodijo vsi in v vseh smereh.
Ob avtocesti domačini ličkajo koruzo in jo sproti
pečejo kar na polenu, ki tli, če zagori preveč, ga ugasnejo z vodo.
To pa je avtocesta DRAČ - TIRANA v gradnji, ki pa je že
opremljena s pravimi smerokazi. Zanimivo, piše JA AVTOSTOP, kar da
vedeti, da pri njih pomeni JA = NE. Zdaj se pa pejt menit z njimi...
Zožitve na avtocesti in prehodi na sosednje pasove so
povsem neoznačeni in anarhija je na najvišjem nivoju.
Malo pred Kavaje nadaljujemo kar po avtocesti, saj nam
je Denis iz Ajdovščine v Grčiji omenil, da lahko brez težav zavijemo na
levo z avtoceste.
Največji problem se nam je zgodil malo pred izvozom za
kamp pri Kavaje. Nadvoz je bil v delu in pod njim ni bilo asfalta, rob
pa cca 30 centimetrski. Pred menoj sem videl, da se kamion kobili desno
okoli po kupih peska, sam pa ustavim. Za nami se ustavi Boštjan in
promet na avtocesti se ustavi. Nasproti pa se tudi nabijejo vozila in
celo po moji strani tudi policisti. Nenkako uspemo za meter narediti
premik v rikverc in naredimo obvoz prek kupov peska desno.
Vmes so seveda tudi lepe drevesnice... Vesna
grmički!!!
Od nadvoza, ki sem ga omenil zgoraj je bila avtocesta
v takem stanju.
Akrobacije, ki smo jih počeli ob zapuščanju avtoceste
nismo uspeli slikati. Prehod na levi avtocestni pas in naprej po vaški poti ni bil
mogoč vsepovsod ampak le tam, kjer je bil kanal nasut s šodrom.
Končno še kakih 10 km in kamp PA EMER na obzorju.
Nadstreški so visoki le cca 3,2 m, tako da je Boštjan
zapel s kovčkom. Da smo ga sprevili ven, smo se vsi obesili na lojtro.
Potem pa je le spustil zračne blazine in brez težav
parkiral.
Gre namreč za novo pridobitev
MkLojzka, zračne blazine na zadnji osi s komando iz kabine (za
spuščenje). Za dviganje pa je potrebno ročno pumpati ali imeti s seboj
kompresor, ki ga je tudi imel s seboj, vendar mu je v enem od ovinkov
padel iz prtljažnika, ki se je samodejno odprl.
Končno sonček, morje.
Z Boštjanom se greva prijavit. Mladi Leonardo nam
razlaga, da moramo ostati dva dni ali pa naj se spokamo ven izpod
nadstreškov v šikaro tam zadaj. Boštjan odločno zavrne to varianto in še
malo pocepeta. Ata zraven pa nas je malo razumel (gastarbajter v SLO) in
rekel, da lahko ostanemo kolikor pač želimo. Boštjan še omeni
Jugoslavijo in maršala TITA in ata, lastnik kampa se je skoraj razjokal
od sreče.
Za kamping plačamo po 18 EUR na noč oz. 2500 LEK-ov.
Večerni sprehod po promenadi kampa do t.i. Florida
beach.
Domen poskuša v vodo, vendar se bojimo da bi se
zastrupil. Voda je kava barve, trave pa vse polno. V vodo ne gremo!!!
Vzdušje v kampu je kar v redu, tudi sanitarije so na
nivoju, prav tako tuši in topla voda.
Mimo pride še albanska družina s karjolo polno svežega
sadja in zelenjave, (vuoće in puovrće).
Nakupimo nekaj zelenjave, melono, paradižnik, slive in breskve in za vse
skupaj plačamo 450 LEK - 3,5 EUR cca.
Dolores najprej branjevko odslovi, ker ji je
zmanjkalo denarja oz. ji ga Boštjan še ni vrnil, vendar se le-on kmalu
pojavi na prizorišču in ko veliki boos plača 400 lekov za pol karjole
svežih dobrot z albanskega vrta.
Počakamo še lep sončni zahod in povečerjamo v prvem
redu. Ozračje se je kar ohladilo in kaže, da se bo končno fino spalo.
Malo tudi pihlja, in zmerno valuje, tako da je valove lepo slišati v
posteljo.