Domov Potepanja  Dogodki Avtokampi Kamere
Prejšnji dan 5. dan - sreda, 11.7.2012  Naslednji dan

(Sarajevo - Višegrad - Mokra Gora - Užice - Čačak - Niš - Leskovac )

1. dan sobota 7.7.2012 2. dan nedelja 8.7.2012 3. dan ponedeljek 9.7.2012 4. dan torek 10.7.2012 5. dan sreda 11.7.2012
6. dan četrtek 12.7.2012 7. dan petek 3.7.2012 8. dan sobota 14.7.2012 9. dan nedelja 15.7.2012 10. dan ponedeljek 16.7.2012
11. dan torek 17.7.2012 12. dan sreda 18.7.2012 13. dan četrtek 19.7.2012 14. dan petek 20.7.2012 15. dan sobota 21.7.2012
16. dan nedelja 22.7.2012 17. dan ponedeljek 23.7.2012 18. dan torek 24.7.2012 19. dan sreda 25.7.2012 20. dan četrtek 26.7.2012
 

 

Po planu bomo odanes potovali proti Srbiji in prenočevali v Leskovcu pred Gurmanom. Ker smo pozni bomo najbrž spustili raft na Tari. Kasneje nam je bilo edino žal, da smo slepo vrejeli ali pa neverjeli navigaciji in nič pogledali zemljevidov. Zašli smo že pri Palah nad Sarajevom, cesta je bila vedno ožja in slabša, nazadnje je ostal ozek makadam. Prebijali smo se dve uri proti reki Drini in Goraždom med tuneli, minami, nad prepadi in pod skalnimi previsi. Slika zgoraj kaže kje bi morali iti (levo) in kje smo se prebijali (desno), vendar menim da te poti ob nekem kanjonu reke sploh ni vrisane.
Jutro v avtokampu OAZA na Iliđi - Sarajevo. Zajtrk na sončku, Mk'lojzki seveda še spijo, potem se bo pa mudilo...

K nama pristopi par iz Domžal Branka in Damijan s psičko Shayo. Povesta, da sta vesela, da sta naju z Vesno spoznala in da rada prebirata naša potovanja na spletu ter da ravno potujeta po najinem načrtu iz leta 2010.

 No lepo, da je komu spontano pisanje (nelektorirano) in slikanje zanimivo, izmenjamo nekaj besed in zgodb, naredimo obvezno fotko in izmenjamo kontakte.

Prispela sta prek Bihača in Jajca v Sarajevo, zdaj pa jo mahata prek Jablanice in Mostarja proti morju.

Tudi mi spokamo šila in kopita in se že... ob 11:00 uri premaknemo iz kampa, plačam 39 konvertibilnih mark za nočenje brez elektrike. Ustavimo se še pri Mercator centru na Iliđi na brezplačnem prostoru za parkiranje, seveda le zato, da stopimo na bližnji trg ob zadnji tramvajski postaji ter nakupimo bureke, pite in pitice, tako z bučkami, kot s krompirjem in sirnice. Seveda ne pozabimo še na dve desetke čevapov v lepinji s kajmakom. Vse to za popotno malico in kosilo.
Nadaljujemo v smeri centra mimo Baščaršije in navzgor proti Palam. Ustavim se še na črni točki, kjer so nam huligani pred dvema letoma razbili steklo na vratih pred SLO ambasado. Pri Palah nas je navigacija res usmerjala nekam v levo, vendar smo se mi suvereno držali desno prek Pal in kmalu zapeljali v enosmerni kar nekaj km dolg neosvetljen tunel. Seveda je bila omejitev le 3,5 m višine, kar pa še gre.
Nadaljujemo po lepi pokrajni med hribi, vendar je asfalta kar naenkrat konec. Seveda le popravljajo cesto v bližini Turkovičev, odkoder izvira tudi Boštjanov prijatelj Milivoj. Nekaj gradbenih strojev nas malo ovira, vendar mi delavec pove, da je gradbišča konec čez 100 m.
Seveda je ceste dejansko kmalu konec, o asfaltu ne duha ne sluha, pred nami pa le še kolovoz, precej ozek in spet z višinsko omejitvijo 3,5 m, kar da slutiti, da je v tej smeri še kak tunelček. Kljub temu ustavim in prehiti nas Mondeo s SLO registrsko, ki ga seveda ustavim in potipam ali kaj poznajo cestne razmere na tem koncu in če smo morda zgrešili magistralo? Pristopi še Boštjan in mladi parček v Mondeu pove, da sta se pozanimala, in da je take ceste le cca 20 km in da se po njej skozi kanjon pride v Goražde in potem na magistralo med Dubrovnikom, Fočo in Višegradom. Res sta se pozanimala le pri francoskem paru s starim džipom, ki sta ga srečala.
Boštjan, presenetljivo korajžen se odloči za spust po kanjonu, seveda ne z raftom ampak s svojo gajbo. Jaz se nekaj časa upiram, potem pa me prehiti in pove, da gre on na vse ali nič.
Cesta je vedno ožja, vmes umikamo podrta drevesa in čez ta lesen most mi Vesna ni pustila ustavljati, da se ne bi podrl. Vse lepo in prav, če ne bi takoj za mostom na rahli razširitvi srečali tako par z Mondeom, kot Francoza z džipom.
Slovenca z osebnim vozilom sta že obrnila in le še uspela povedati, da sta se premislila in bežita nazaj v hrib. Tudi francoza z džipom sta obtičala kot vkopana, saj so bile vseokoli opozorila, ki niso bila preveč vzpodbudna.
Zavladala je prava panika in le Boštjan je ostal priseben, kar se zgodi le redko. Najbrž ga je adrenalin tako zagrabil, da se je odločil, da ne bo vrgel puške v koruzo in bo speljal odpravo do konca, tudi če nikoli ne vidi Grčije.

Tudi obe naši lepši polovički sta bili čisto tiho, kot tigrici in brez komentarjev, kot bi šlo za življenje ali smrt.

Poti nazaj ni bilo, saj se niti obrnit več ni nikjer dalo ali pa bi reskirali in z gajbami zgrmeli v kanjon.

Pomislil sem na Bolivijske ceste in tudi na to, da nam v Albanijo najbž sploh ni treba riniti oz. da do tja itak ne bomo prišli, saj bomo tu končali v prepadu in nihče nas ne bo našel.

Boštjanu sem prek CB-ja sporočil "veselo" novico, da že nekaj km ni GSM signala.

Nadaljevali smo skozi tunele in upali, da ne bo nikogar nasproti. Vmes smo bili seveda navdušeni nad reko, katere ime še nisem ugotovil.
Cesta se ni in ni hotela izboljšati, prevozili smo dejansko že skoraj 20 km in za to porabili dve uri. V mislih smo se že odpovedali današnjemu cilju, ki naj bi bil v Leskovcu na čevapih pri Gurmanu. Prevozili smo komaj cca 70 km od Sarajeva, do Leskovca pa jih je bilo še 400. Končno konec makadama pri eni od malih hidrocentral. Boštjan se najprej vrže v pregled podvozja. Na srečo so vozila le blatna in polna zataknjenih vej. Boštjan modruje, da se je včeraj premislil iti po makadamu do Vinice samo zato, da bi prišel v Grčijo s čistim vozilom, zdaj pa tole...
Končno magistrala, ki povezuje Sarajevo in Višegrad, ki smo jo zgrešili in smo izgubili dve uri in nekaj živcev.

Seveda smo zmagovalci. Za nami prispejo po kanjonu še mladi raziskovalci iz Makedonije in sprašujejo ali smo šli skozi vso kalvarijo z našimi vozili, saj so bili celo oni vsi usrani z štirikolesnim kangoojem.

Nadaljujemo proti Višegradu. Spomnim se, da je v bližini Lijetna bašta JAZ, ki me sicer spominja na avtokamp JAZ pri Budvi in res je bilo precej cigansko.

Ne glede na ves svinjak se sprostimo in zabrišemo v prijetno toplo Drino. Izmerim skoraj 25 stopinj. Prepričam še moški del Brunčeve odprave, ki si sicer bolj želijo Grškega morja ampak se nazadnje le sprijaznijo s precej motno reko, v kateri se skoraj nihče ne namaka. Gladina je polna plastenk, dno reke pa je blatno in Boštjan omenja, da se mu je blato zažrlo med prste.
Adrenalin je sicer začel popuščati in ura je že tako pozna, da začnemo oklevati glede glavnega cilja.

Boštjana začnem malo navijat, da pojdimo le v Črno Goro prek Đurđevič Tare in da malo iz Ulcinja povohamo še Albanijo.

Fant me le debelo gleda in sprašuje kaj mi je, saj da smo se dogovorili, da gremo v Grčijo in da je to že vsem povedal in da gre, tudi če se gre samo skopat dol in obrne proti domu.

Potem ga je še Vesna podprla, da hoče videti tudi ona kaj novega, sumim pa jo, da je Janezu v službi povedala, da gremo na Lefkado in v Albanijo in da bi bila zdaj blamaža, če bi se le namakali v Ulcinju...

Ustavimo se še v Višegradu ob mostu na Drini. Iva Andriča ni tu, me pa takoj ustavi in pozdravi en gospod in sicer:"Pozdrav, ja sam Zoran, turistični delavec, zvani Zoki. Ako me trebate sem vam na razpolago" Potem spet rokovanje in adijo. Meja s Srbijo pri Mokri Gori. Eden manj uglednih mejnih prehodov. Zanimivost, na srbski strani gospa pobira po 100 DIN ekološke takse in to v obe smeri. Zadovolji se s kovancem za en euro.
V Mokri Gori se zapeljemo na postajo Šarganske osmice. Tu je Boštjanu začel opletati jermen in kar naenkrat je smrčal na mizi in to še preden je dobil kavo.
Ogledamo si zanimivo okolico. Nad železniško postajo postavljajo lesene apartmaje.
Ob progi je tudi nekaj filmskih eksponatov, več jih je menda v filmski vasi Emira Kusturice streljaj stran, zaviti je treba pri motelu Mečavnik.
DRVEN GRAD Emira Kusturice... Život je čudo...
Nadaljujemo pot po Srbiji proti Nišu in Leskovcu. Za nami je Čačak, Kraljevo in končno tudi avtocesta proti Nišu.

Vmes ima odprava velike težave z utrujenostjo in Dolores na enem od parkirišč že preizkuša kako se vžge gajbo.

Menim da ni čas za učenje in da je bolje malo počivati in nadaljevati kasneje.

Boštjana skrbi, da bo šel lačen spat, ker bomo prepozno v Leskovcu. Zato najdem kontakt na internetu, pokličem k Gurmanu in se dogovorim, da nas pač počakajo, kar storijo z veseljem.

Pred Gurmanom v Leskovcu, kjer so nas čakali do enajste ure zvečer, čeprav, sicer zaprejo kuhinjo ob 21:30. Dolga pot je za nami, namestimo se na predlagane parkirne prostore in vstopimo v prazno restavracijo. Prijazni natakar nas prične strečt od spredaj in zadaj.
Najprej pojemo nekaj na žlico, telečjo obarico in mučkalico, kasneje pa se prepustimo mesni ponudbi. Zelo prijazno in poceni, deli znesek z 100, da dobiš EURE in še kakih 10 posto manj.
Sledi še spanje takoj po polnoči. Galama je velika, v Srbiji ni za spat zunaj, zato vklopim vse možno, vključno z zajlo na vratih, alarmom in... ... detektorjem plina. Težava je bila le zaradi detektorja, ker smo pojedli precej prdljivega. Sredi noči smo zaslišal Boštjanov gas alarm, le kaj je počel...
To je že jutro naslednjega dne, vstajanje hišnika ob 4:30 in delo na računalniku, sonce še ni vzšlo, ostali člani ekspedicije še spijo...
5. dan - sreda, 11.7.2012

(Sarajevo - Višegrad - Mokra Gora - Užice - Čačak - Niš - Leskovac )

1. dan sobota 7.7.2012 2. dan nedelja 8.7.2012 3. dan ponedeljek 9.7.2012 4. dan torek 10.7.2012 5. dan sreda 11.7.2012
6. dan četrtek 12.7.2012 7. dan petek 3.7.2012 8. dan sobota 14.7.2012 9. dan nedelja 15.7.2012 10. dan ponedeljek 16.7.2012
11. dan torek 17.7.2012 12. dan sreda 18.7.2012 13. dan četrtek 19.7.2012 14. dan petek 20.7.2012 15. dan sobota 21.7.2012
16. dan nedelja 22.7.2012 17. dan ponedeljek 23.7.2012 18. dan torek 24.7.2012 19. dan sreda 25.7.2012 20. dan četrtek 26.7.2012
Domov Potepanja  Dogodki Avtokampi Kamere